DI Hrastnik: Julijski planinski pohod

Planinci Društva invalidov Hrastnik smo si skupaj s planinci Društva diabetikov Hrastnik in Društva upokojencev Hrastnik izbrali za julijski planinski pohod Veliko planino. Tako smo se 18. julija skupaj odpeljali z avtobusom v Kamniško Bistrico oz. do spodnje nihalke za Veliko planino. Nekateri izmed 20. pohodnikov še sploh niso bili na Veliki planini, drugi pa se vračamo po lepe spomine s te planine.

Vreme je bilo sončno, ni pihalo, bilo je naravnost idealno za ta izlet. Imeli pa smo kar malce treme pred sedežnico, saj se le-ta ne ustavi na postaji, temveč se pelje kar naprej, sicer res z zelo umirjeno hitrostjo. Kljub temu je za vstop v sedežnico potrebno tudi nekaj spretnosti. Priznati moram, da smo, kljub pripravljenosti delavcev podjetja Velika planina za pomoč pri vstopu in izstopu z vlečnice, prav vsi brez večjih težav opravili to nalogo. Med vožnjo pa smo seveda vsi uživali, opazovali prelepo naravo in hribe, ki so se odpirali pred nami. Ni kaj, prelepo, da bi se dalo opisati.

Še vedno prevzeti od vseh videnih lepot, smo se dogovorili, da bomo pot do Domžalskega planinskega doma prehodili skupaj kot prava skupina in da imamo za ta podvig na voljo štiri ure, da se še pravi čas vrnemo domov.

Na poti do cilja smo si ogledali Planšarski muzej v eni izmed planšarskih hišic, pred vstopom v muzej pa nas je presenetil še fantič, ki se pripravlja za pastirja. Fantič nam je zaigral na harmoniko, skupaj smo zapeli in kaj hitro ustvarili vzdušje, ki bi ga težko vnaprej načrtovali. Seveda smo si nato ogledali tudi sam Planšarski muzej in izvedeli marsikaj zanimivega o Veliki planini in planšarstvu, za prst debelo smetano s kislega mleka pa smo jedli kar z leseno žlico. Obogateni s to novo izkušnjo smo nadaljevali pot in bili kar hitro na našem cilju: Domžalski planinski dom. Priznati moram, da nam je bila sama planina precej ljubša, zato smo se kar hitro podali nazaj proti vlečnici. Potem pa nazaj v dolino, ob odhodu s planine pa nas je pozdravil še planšar s pihom v rog. Res prelepo slovo.

Že večkrat sem bila na Veliki planini pa moram reči, da je nisem še nikdar nisem doživela v takšnem vzdušju. K temu so nedvomno pripomogli naši planinci ter domačini, ki se trudijo, da bi Velika planina oživela, pa tudi prečudovito vreme in narava, ki je tukaj res neponovljiva.

Ob koncu bi se zahvalila še Društvu invalidov Hrastnik in Društvu diabetikov Hrastnik, ki sta s svojim finančnim prispevkom pomembno prispevala k uresničitvi tega neponovljivega planinskega izleta.
Avgusta bomo planinci počivali in se predali dopustu, septembra bomo pa zopet planinarili. Takrat se bomo povzpeli na Limbarsko goro. Vsi, ki vas morda samo mika, da bi se nam pridružili, nikar ne odlašajte! Pokličite me na 040 828 890 ali pa se oglasite na sedežu Društva invalidov Hrastnik vsako sredo med 9. in 11. uro.

Vodja planinskih pohodov
Antonija Zupančič