DI Kranjska Gora: Izlet na Šmarjetno goro

Skrb za enakost ni lahka naloga.

Že desetletje in še nekaj let poleg, sem v vodstvu društva invalidov občine Kranjska Gora, pa moram priznati, da mi delo v društvu, še vedno postavlja težke preizkušnje na poti zagotavljanja enakosti vsem članom z istimi vatli. Verjetno se bo marsikdo vprašal zakaj staremu mačku rojijo po glavi taka vprašanja. Odgovor je popolnoma preprost in razumljiv.

Med članstvom so velike razlike v invalidnosti, v karakterju, v potrebah posameznika, da ne govorim o razlikah pri pričakovanjih, ki jih naj njemu izpolni članstvo v društvu.

Skratka naši člani so invalidi s prirojenimi ali z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali drugimi okvarami, ki jih v povezavi z okoljem lahko omejujejo, da bi enako kot drugi, polno uživali vse človekove pravice in svoboščine ter da bi bili deležni vsega spoštovanja in učinkovito sodelovali v družbi kateri pripadajo.Delo v društvu se običajno začne v zavezi z izvajanjem petih obveznih socialnih programov, da jih ne naštevam, ker vem, da jih vsi poznate na pamet, katere pa mora društvo ozaljšati še z dodatnimi letnimi operativnimi programi.

Izvajanje omenjenih programov pa ni tako enostavno in samoumevno, kot so zapisani. Skoraj pri vsaki akciji društva se izvajajo več ali manj vsi programi, eni več, drugi malo manj, tretje se samo ošvrkne in tako dalje. Zavedati se moramo, da članstvo v društvu govori o zagotavljanju enakosti do vseh posebnih socialnih programov, namenjenih povečanju kakovosti življenja invalidov in oseb s telesno okvaro, vsakemu posameznemu članu z enako mero in vatli. Kako pa to izvajati in porazdeliti, da bo res za vse enako in prav, je pa druga stran medalje.

Nekateri imajo z invalidnostjo težave, da si jih je težko predstavljati, kako sploh eksistirajo. Drugi smo pač malo manj invalidi, nekateri, kot so podporni člani pa sploh niso invalidi, a brez njih v društvu ne gre, pa lahko Zakonodaja govori tako ali tako.

Namen posebnih socialnih programov je zmanjševati izoliranost in tudi preveliko odvisnost od okolja v katerem živijo. S cilji programov pa želimo doseči, da se invalidom omogoči, da sami ali s pomočjo podpornih ali družinskih članov opravljajo za sebe potrebne naloge, ter da se imajo možnost vključevati v vse pore družbenega življenja. Socialno vključevanje invalidnih oseb in oseb s telesno okvaro, ter integracija invalidov v kulturno in družbeno življenje, tudi v politiko, je prva naloga vsakega društva invalidov.

Tega se zavedam in imam vedno na umu in v mislih, ampak, kako zagotoviti enak kos pogač tako različni druščini, kot je društvo invalidov? Nekateri člani komaj čakajo na akcije društva, drugi zopet imajo sto in sto izgovorov zakaj jih ni poleg, tretji se pa za akcije niti ne zmenijo. Ampak vsi pa so člani društva, se pravi vsem je treba nekaj od te pogače ponuditi. Tu pa se mi postavi tisto vprašanje iz prvega odstavka, kako zagotoviti vsem enako veliko šnito društvene pogače.

Kako aktivno oblikovati sistemske rešitve v društvu na področju skrbi za invalide in osebe s telesno okvaro, ki stojijo ob strani in se ne udeležujejo skupnih akciji. Za razloge me ne sprašujte, izgovorov je toliko kot je pasivnega članstva.

Najlažje je reči, pa kaj, imeli so možnost pa jo niso izkoristiti. Tu pa nastopi trditev, da so med članstvom velike razlike v invalidnosti, v karakterju, v potrebah posameznika, da ne govorim o razlikah v pričakovanjih, ki jih naj njemu izpolni članstvo v društvu.

Tukaj sem v veliki dilemi, kljub vsem seminarjem, kako voditi društvo, vsem izdanim brošuram, vsem sprejetim konvencijam, statutom in poslovnikom, še danes ne znam pristopiti k vodenju društva in pogačo, ki jo imamo prav razrezati za vse, na enake dele.

Da malo popravimo slab vtis, že vsa leta v prvi polovici septembra organiziramo izlet za »težke invalide«. Sicer to ni pravi izraz za skupino, katera se zbere in odpotuje. Ampak dokler ne najdemo boljše razlage naj ostane. V to skupino poskušamo privabiti tisti del članstva, ki se preko leta nekako drži ob strani in je pasivno.

Izlet je krajše narave, da so lahko udeleženci tudi z raznimi motnjami v karakterju in v svoji invalidnosti.

Letos smo namenili skupni sledeč program: Odhod iz Rateč ob 8.00 uri, z Jesenic iz doma dr. Berglja ob deveti uri, do romarskega svetišča Brezje (ob 10 uri možnost prisotnosti pri sveti maši), kar ni obvezno, temveč po lastni odločitvi. Nadaljevali smo do Kranja, Gorenjske prestolnice in si jo ogledali z vožnjo po zanimivih mestnih ulicah vse tja do Brda, kjer so protokolarni objekti naše lepe države. Od tu smo nadaljevali na Šmarjetno nad Kranjem v hotel Bellevue, kjer smo imeli ob 13.00 uri kosilo. Po kosilu pa družabno srečanje, katero nam je krajšala harmonikarica Anica. Ob 16.00 uri smo se poslovili od gostiteljev in se vrnili nazaj v našo dolino. To je na kratko o vsebini izleta.

Izlet je imel poudarek na druženju, vse ostalo je poleg, kot aranžiranje cvetličnega šopka. To dejanje naj bi bilo kot nekakšno popravljanje »napak« našega dela preko leta. Ni lahko gledati člane, ki se nekako sami izločajo v osamo in samoto. Kako jih izbezati na plano, jih pridobiti k sodelovanju, pa meni, verjamem da nisem osamljen, to ni znano. Vsi poizkusi v preteklosti, so po vrsti žalostno propadli, upam na bodočnost, da nam uspe tudi ta naloga. Tako, to sem vam želel povedati, v obliki vprašanja na katerega ne najdem odgovora.

Naslednjič se javim, ko bomo opravili septembrski pohod po naravi, ki jo že barva jesen v vseh možnih niansah. Do takrat pa lepe pozdrave.

Predsednik DI 
Jože Zupančič