DI Kranjska Gora: Zdrava prehrana, kaj je to?
Verjamem, da se nas veliko sprašuje, pa kaj je to. Mar ni to, kar dobimo doma ali v gostinskih obratih, kot so hoteli, restavracije, znane gostilne itd na krožnik tudi vse zdravo? Kje so potem sanitarni in tržni inšpektorji in vsi, ki skrbijo, da naj bi bila vsa prehrana dobra in zdrava.
Zadnja leta se mi dogaja, verjetno tudi vam, da katerikoli medij odpreš, takoj iz njega butne. Jejte zdravo! Na to zahtevo pa ni enoznačnega odgovora. Strokovnjaki iz industrijskih obratov za proizvodnjo hrane zatrjujejo, naše je najboljše, najbolj zdravo itd. Trgovci namenijo več denarja za reklamo, kot za plače svojih trgovk, za trditev, da prodajajo samo najboljšo in zdravo prehrano in to skoraj zastonj!?.
Da ne omenjam zagovornikov »Eko« prehrane, zadnje čase tolikokrat izrečeno, za ene »resnica« za druge pa debelo laž, da je to še edina svetla točka v predoru prehranjevanja vesoljnega človeštva.
Kaj pa vegetarijanstvo. Ti imajo še boljše predloge in izhodišča. Hrane ni treba nositi domov, jo poješ kar na njivi, ter ne potrebuješ nobenih hladilnikov in energije za kuhanje. Medicinsko fakulteto bomo lahko kar zaprli, saj se ji ne bo več splačalo za nekaj nas mesojedcev študirati zdravnikov. Da, to je varčno, bravo »Vegi« ne pa vladno ponujanje varčnega programa.
Naravo varstveniki bodo ukinili ves motorni promet, zaprli bodo vse, JE in termo elektrarne, vsa gospodinjstva bodo poganjala, smo suha drva, narava se bo opomogla in se zopet zarastla na stanje pred prihodom ljudi.
Naslednji, ki se oglašajo, so dietetiki, ki so grdo rečeno, prepričani, da je vse strup, razen čiste vode, ki pa je tudi ni več v izobilju.
Ko pa poslušam strokovnjake iz inštituta za narodno zdravstvo, mi se prikrade prvi črv, ki me gloda, kdo ima tukaj prav.
Ko obiščem svojega lečečega zdravnika ali diabetologa, še preden odprem usta, da kaj rečem, že poslušam, shujšaj, nehaj kaditi in piti alkohol, ne ponočuj, ne bodi babjak itd. Rad bi mu povedal, da se ne redim načrtno, ne kadim in da pijem, le sem ter tja kakšen kozarec vina. Spat hodim s kurami, prosti čas mi določa zadnjih sedeminštirideset let moja soproga. A ni časa, že poslušam, kako ne upoštevam njegovih nasvetov, da kako je zdravo veliko gibanja, da naj veliko telovadim, naj se udeležujem maratonov, naj treniram možgančke in mišice, jem samo zdravo hrano. Na vprašanje, kje jo dobim to opevano zdravo hrano, pa tudi on nima prepričljivega odgovora.
Že me grabi, da komaj čakam, da zaključiva najino srečanje, da pohitim domov in okrcam mojo najdražjo, da me ubija s svojo kuhalnico in nezdravo hrano. Ker pa sem rad na vsem tekočem, imam v avtu (na mojo srečo) vedno prižgan radio, ki prav v tem trenutku predvaja pogovor s strokovnjakom za prehrano, ki trdi, da je narobe govoriti o zdravi hrani, temveč je bolj smiselno govoriti o zdravem prehranjevanju. Beseda o zdravem prehranjevanju mi je takoj vzela ves veter v jadra, kako jih bom napel moji kuharici, zaradi njene kuhe! Ker se pač prehranjujem sam. To je pa čisto nekaj drugega. Tu pa ne morem in ne smem kriviti drugih, saj ne igrajo moje igre, ki se imenuje »moje življenje in moje slabe navade«.
Da bi sam in naši člani društva invalidov, na taka in različna vprašanja dobili čim bolj verodostojne odgovore smo se dogovorili z dr. Lidijo Pohar, zdravnico in priznano diabetologinjo, za delavnico z naslovom; Zdrava prehrana, kaj lahko spremenimo na bolje? Že malo pred začetkom se je naša društvena dvoranica začela polniti, da je kar pokala po šivih.
Današnja množičnost je nekako kontra dnevnemu poročanju vseh mogočih medijev, da živimo vsi pod pragom revščine. Zakaj kontra? Reveži pa res nimajo problemov z zdravo hrano in z zdravim prehranjevanjem, še hvala Bogu, da sploh kaj imajo za v lonec.
No, naj vržem trpko šalo, ali pa resnico, na stran. Prva ugotovitev današnje delavnice, da je tema pravšnja, da na splošno ljudi to zanima. Začeli smo z merjenjem krvnega tlaka in z odvzemom vsakemu posebej kapljice krvi, da sta prijazni strokovnjakinji iz farmacevtske družbe Roche lahko preverili, koliko imamo holesterola in sladkorja v svoji krvi. Nadaljevali smo po manjših skupinah, kjer je dr. Lidija Pohar podajala odgovore na posamezna vprašanja udeležencev.
Vprašanj je bilo veliko, še sreča, da je moje, vaše in vseh nas telo skoraj identično, da je bil posamezni odgovor namenjen skoraj vsem. Pa vseeno je bilo vprašanj veliko, bilo pa je tudi kar nekaj osebnih vprašanj. Pravzaprav je bila današnja delavnica že naravnana bolj osebno in namenjena posamezniku. Zato tudi vsi današnji udeleženci niso mogli prehvaliti predavateljice, da jim je v mnogih stvareh nalila čistega vina in odprla oči za napake, ki jih delamo s prehranjevanjem. Delavnica je dala mnogo odgovorov pa tudi postavila veliko vprašanj, na katere pa si more odgovori le vsak sam, z vprašanjem, ali bom nezdrav način življenja prakticiral še naprej, ali se bom nad svojim prehranjevanjem vsaj malo zamislil?
Če pod vse današnje dogajanje skupaj potegnem črto, ali moderno rečeno, kakšen je povzetek današnje delavnice, moram pritrditi, da zelo uspešno. V isti sapi pa moram zapisati še nekaj stavkov v protest današnjim časom.
Ljudi vse bolj skrbi lastno zdravje, pa ne da je ta rod, generacija prestrašenih upokojencev in invalidov ter bolj oportuna in koristolovska. Ne, čas, ki ga živimo, je marsikatero vrednoto, med drugim tudi zdravstvo, postavil na glavo. Kar je bilo še včeraj samoumevno, se danes izvaja samo proti takojšnjemu plačilu. Generacija, kateri tudi sam pripadam, je zdravstveno oskrbo za stara leta v celoti že plačala!
Ogoljufani smo bili pri izračunih za višino pokojnine. Ogoljufani smo pri plačilu in nudenju zdravstvene nege, od že tako skromnih pokojninah nam odtegujejo še za pokrivanje državnih izgub, beri ukradenega denarja v bankah in zavarovalništvu.
Pokojnina ni dar države, namreč je moja, tvoja, vaša lastnina, ki je bila dana državi, da jo hrani in po možnosti obogati. Pa jo je hranila in obogatila? Niti pod razno!
Odeja, ki se ji reče pokojninski sklad, je zaradi slabega gospodarjenja zdaj mnogo prekratka. Če bi bili pravna država, bi tiste, ki so ali še razpolagajo z našimi prihranki za starost, le te preselili v kraje, kjer so zbrani ostali lumpi-zločinci, njih premoženje pa bi bilo prodano in bi tako vsaj malo povrnili zaupanje ljudi v pravno državo. Toda kljub vsem zbranim dokazom o barabinstvu, nam še vedno ti isti ljudje na naše pekoče rane nasipajo sol. Do kdaj?
Naj končam z razpredanjem. Zopet se vam javim, ko bo kaj zanimivega do takrat pa lep pozdrav.
Predsednik DI
Jože Zupančič