DI Kranjska Gora: Kulturni praznik

Biti po sam svoje kulturen, še ne piše da si za vse sprejemljiv!

Kulturo bi lahko primerjal z demokracijo. Ni vse sprejemljivo, kar se skriva pod plaščem demokracije in ravno tako ne, kar se skriva za besedico kultura. Zdi se, da je besedica »kultura« zadnja leta, kar vse preveč izrabljena, demokracijo pa smo zamešali z (ne)disciplino. Obe besedici pa sta v slovenskem jeziku izpeljanki iz tujih besed.

Kultura se na splošno nanaša na človeške dejavnosti, ki dajejo njegovi aktivnosti pomen. Definicija »kultura« je zbir različnih človeških odnosov, oziroma so merila za vrednotenje človeških dejavnosti in obnašanja. Različne človeške družbe imajo različne kulture, osebna kultura posameznika pa se lahko razlikuje od kulture drugega. Na splošno pa to zadevo ureja knjiga o bontonu. Ker pa mladina srfa po internetu, pa večina te knjige ne pozna.

Pri kulturi me zadnje čase moti tudi način poimenovanja, kdo je kulturen in kdo je kulturni delavec. Dandanes je osebek kulturen, če ima dolgo in umazano grivo pokrito z umazanim širokokrajčnim klobukom, da je kosmat in poraščen in beraško našemljen kot strašilo in obvezno s strganimi hlačami. Mi, ki se kolikor toliko spoštljivo oblačimo smo samo še nekakšen preostanek zaostalih časov. Ja, danes je tudi kaj lahko biti kulturni delavec. Tem dvema besedama dodaš samo še samostojni, in že si prisesan na državni ali pa občinski proračun. Kaj delaš ni važno, važno je le, da je pod krinko kulture. Na primer, vzameš staro in umazano kolo, se nekajkrat zapelješ gor in dol po beli rjuhi, nato pa rjuho daš v okvir in kulturna umetnina je tu. Še po denar skočiš na ministrstvo ali občino, pa si preskrbljen za nekaj mesecev, dokler ti v kosmato glavo zopet ne pade kaka neumnost. Ja taka je današnja kultura dejavnost, ki je vse bolj uveljavljena. Nasploh je pomembno, da je drugačna, da ni iz naše preteklosti, da je tuja, kajti tuje je več vredno, kot kultura naših mater in očetov, babic in dedkov ter prababic in pradedov. Ja, nekoč v tistih naših zaostalih časih je izraz kultura v najširšem pomenu besede označevala delo ali izdelke posameznika, skupine ali družbe z določenimi talenti, danes pa je talent v kulturi že moteč element.

To pa zato, ker si pravila pišejo sami »kulturniki« in ne njihovi uporabniki. Da te in slične ulične umetnine nihče ne kupi in ne ogleduje, je neumno izgubljati besede. Bog ne daj, da takemu predstavniku kulture kaj ugovarjaš, ga spoštljivo pokritiziraš. Takoj dobiš ploho besed iz današnjega nekulturnega besednjaka, katerih besed jaz, predstavnik zaostalih časov niti ne upam zapisati.

Dandanes je to početje plod načrtnega sramotenja, zaničevanja in poniževanje vsega, kar je Slovensko. Zgodovina se zopet ponavlja. Sliši in govori se, da slovenski jezik ni primeren za kulturno izražanje, da ni omikan, kot drugi jezik. Kdor mi ne verjame, da je to res, naj stopi do skupine mestnih mladeničev, jih posluša in verjamem, da ne bo ugotovil v katerem jeziku se pogovarjajo. Ali pa načrtno blatenje, da je slovenska narodno zabavna glasba, goveja muzika ali kakšna še. Slovenske radijske postaje nam ponujajo vse več južne glasbe, kot je vrtijo na samem jugu na njihovih postajah. Nikoli ne bom razumel, da nekateri naši uredniki in poslušalci bolj cenijo, da je Guča (Srbija) s čobansko in ovčjo glasbo za njih boljša in bolj popularna, kakor, lepa in prijetna za uho, naša narodna in alpska »kmečko goveja« glasba iz Begunj. Naše mlade generacije se oddaljujejo od nje in se je sramujejo, ker jih usmerja načrtna propaganda kot nekoč, katero so širili Nemci, Italijani in snage Jugoslavije, le da danes to počnejo naši domači, običajno uredniki radijskih postaj in umetniški vodji v gledališčih in galerijah.

Kaj se torej dogaja z nami? Kako učimo našo mladino? kaj bo iz naših otrok, ko zrastejo v fante in dekleta, v može in žene? Ravno mladostnikovo obdobje je navadno odločilno in odloča, kateremu kulturnemu krogu bo kdo pripadal. Slovenci se moramo še naučiti znati ohraniti svojo kulturo. Očitno se tega še nismo naučili in še vedno tega ne znamo in ne zmoremo.

V našem društvu invalidov posvečamo kar nekaj svojega časa in društvenih sredstev za kulturno dejavnost svojih članov. V delovanju društva je »osmi« (ironija na »osmi« februar) obvezni socialni program v celoti posvečen delovanju na kulturnem področju. V tem programu se odraža nakup lepega števila letnih kart za gledališče, izvajanje kulturnih nastopov z lastno kulturno skupino, obiskom raznih muzejev in kulturnih ustanov širom Slovenije. Vsako leto, tako je tudi letos, namenimo dan samo za kulturo, običajno je to v februarskih dneh, ko je na koledarju Dan kulture, danes se je nas zbralo v počastitev dneva kulture 46 članov DI.

Danes sedmega februarja smo v čast, ( in spomin na našega največjega pesnika dr. Franceta Prešerna in ostalih velikih žena ter mož naše preteklosti), kulturnemu prazniku podarili spominski pohod z imenom "nazaj k naravi", na katerem smo na postankih recitirali znane slovenske pesnitve in se pogovarjali o kulturi nekoč in danes. Nekdaj smo v teh Zgornjegorenjskih krajih imeli celo paleto pesnikov, pisateljev, kronistov, danes pa, ali jih ne vidimo, ali jih prav zares ni. V pogovoru o kulturi včeraj in danes, človeku nehote zaplavajo misli v čase, ko so kot posamezniki tukaj ustvarjali umetnine, ki jih danes časti vsa svetovna javnost. Naj naštejem najbolj znane iz našega okolja: France Prešeren, Franc Saleški Finžgar, Josip Lavtižar, Janez Jalen, Josip Vandot, Jakob Aljaž… Malo kasneje Tone Čufar in danes, največkrat interpretiran Slavko Avsenik. Ja, to so kulturne veličine, katerih in še mnogo drugih Slovencev dela so ponesla v svet slavo slovenskega naroda, majhnega po obsegu a velikega na kulturnih storitvah. Ta dan slovenske kulture osmega februarja imenujemo Prešernov dan, čeprav je to dan vseh, ki so to našo kulturo soustvarjali in oplemenitili in nas, kateri te sadove uživamo.

Geslo "nazaj k naravi" ni le moto v naravo zagledanih posebnežev, ampak je način življenja in razmišljanja našega širšega kroga članov invalidov. S takimi akcijami smo se invalidi potegnili iz osame in si na ta način omogočili integracijo v družbeno življenje. To vse skupaj pomeni tudi ohranjanje psihofizičnih sposobnosti in zdravja. Pomemben vidik je tudi družabništvo. Tako invalidi dosegamo večjo neodvisnost in samostojnost, da se lažje vključujemo lokalno življenjsko skupnost, sodelujejo pri oblikovanju, sprejemanju in izvajanju odločitev na različnih ravneh lokalnega odločanja.

Pohod smo pričeli v Kranjski Gori na sedežu društva, nadaljevali v smeri Podkorena, po lepo zasneženi kolesarski stezi, katero sedaj v zimskem času uporabljajo sprehajalci. Pogled na Vitranške strmine, da sprehajalcu vedeti, da je kraj v visoki zimski sezoni. Vsa smučišča so polno zasedena, s prispodobo kot veliko mravljišče, enako so polna tudi vsa parkirišča, katerih vedno primanjkuje, čeprav se za naše goste vsako leto povečajo za sto ali več parkirišč. Med samim pohodom smo se dvakrat ustavili. Prvič pod snežnim poligonom v Podkorenu, kjer je naša članica recitirala Prešernovo Zdravljico, katere del je tudi naša Slovenska himna in pesnitev, O Vrba draga vas domača. Naslednja postaja je bila na smučišču v veliki dolini ob brunarici Pehta, kjer smo z recitalom pesmi naših pesnikov nadaljevali.

Tukaj ob brunarici smo si tudi povečali odpornost na virozo z domačim sadjevcem in čajem, ki je v teh zimskih časih edino zdravo sredstvo za preganjanje bacilov in viroze. Po dobrem pol urnem postanku smo se vrnili na izhodišče in od tu pa v gostilno Martin v centru Kranjske Gore, kjer smo imeli drugi del pohoda, druženje. Za začetek so nas postregli z toplo enolončnico, nadaljevali pa smo v prijateljskem druženju vse do večera, ko smo se razšli vsak na svoj dom.

Ta druženja in družabna srečanja so za članstvo kot spodbuda, da se zavedo svojih pravic, da si prizadevajo in si skušajo v svoji okolici uveljavljati, čim bolj enake življenjske možnosti. Seveda se na takih srečanjih in pogovorih izluščijo tudi misli, da nimamo samo pravic, temveč enako kot drugi državljani tudi obveznosti in dolžnosti. Le osveščeni, samozavestni in podučeni invalidi lahko bolj opozarjajo na svoje posebne potrebe in posegajo tudi v družbeno in lokalno politična dogajanja. Na območju delovanja našega društva invalidov, razen DI Kranjska Gora ne izvaja programa za invalide in osebe s statusom invalida, nobena druga organizacija. Vse bolj sem prepričan, da taka druženja prinašajo veliko koristi našemu društvu, ki deluje v javnem interesu.

Prepričan sem, da smo danes preživeli lep in prijeten dan, obarvan s kulturnimi vložki, naužili se svežega zraka, obnovili nekaj fizične energije, utrdili mišice, ki v zimskem času, ko je manj možnosti za sprehode v naravo malo zarjavijo. Skratka povedano, preživeli smo zelo in vsestransko koristen zimski dan.

Tudi vam spoštovani bralec želim, da dneve do prvih znanilcev pomladi, preživite čim lepše in za zdravje čim bolj koristno.

Le še lep pozdrav vsem skupaj,

Predsednik DI
Jože Zupančič