DI Kranjska Gora: Dnevi marca

Posvečeno mamam in ženam.

Za nami so dnevi meseca marca, letos obilno sneženega, drugače pa so dnevi marca v svojem pomenu in jedru zelo pestri.

   Mesec marec se že v sporočilni dejavnosti loči od drugih mesecev. V tem času je največ dogajanj v društvih, podjetjih in družinah, ko se pregledujejo in polagajo računi za delo v preteklem letu. Koledar marca je zelo pester, vsebuje pet simbolnih prazničnih dni, pa še prehod iz zimskega spanja v pomladno dogajanje, v zadnjem vikendu pa se premakne še ura iz zimskega v letni čas. Pestro, da je kaj. Tudi pregovorno je ta mesec zelo pester, a o tem mogoče kdaj drugič.

   Današnje razpredanje mojih misli bo posvečeno trem simbolnim prazničnim dnevom marca meseca. Prvi tak dan je že v začetku meseca Dan žena. Posvečamo ga kot spomin, ko so se žene prvič javno izpostavile v boju za svoje pravice. Kot predstavniku moškega spola mi je žal, da je v naši deželi čas po drugi svetovni vojni ta dan izkoristil za utrjevanje ideologije komunizma in s tem dal dnevu predznak slabe konotacije. Iz čiste ideje za enakopravnost med spoloma je nastal dan, kot trobilo v prid komunizma. In temu sledi vprašanje komu to škodi. Odgovor je jasen. Našim dekletom, ženam in mamam. Vsak njihov glas, da so enake med enakimi, je prevpit, preglasovan in skoraj zasmehovan zaradi izkoriščanja v ideološke namene. Srčno polagam svoje upanje v generacije, ki prihajajo, da bodo zmogle voljo, da se preko hrbtov žena ne da vpeljati nazaj neke preživete in za ljudi škodljive ideologije.

   Drugi tak simbolni dan je desetega marca Dan mučencev. Ta dan je posvečen moškemu občinstvu. Nimam pa odgovora, zakaj smo ta dan in samo ta dan mučenci. Mogoče bi bilo bolj prav izpeljanka iz besede mučenci (izpeljavo z drugim naglasom prepuščam bralcem). Resnica pa je tudi, da vsaka beseda in imenovanje tega dne izzove pri ljudeh širok nasmeh na obrazih. Ker nimam odgovora na vsa ta vprašanja ne bi o mučencih več razpredal.

   Tretji simbolični praznik v marcu je posvečen materam, kot Materinski dan. Koliko simbolike nosi sporočilo »Materinski dan«. Ni moč našteti vseh napisanih knjig posvečenih materam. Da ne govorimo o pesmih, posvečenih mamam. Kdor ne verjame, naj posluša eno od radijskih postaj z oddajo, ko so na vrsti čestitke poslušalcev, pa bo lahko slišal, da vsaka podarjena pesem vsebuje besedo mama.

   Žal, pa ta dan nima podpore pri tistih, ki naj bi imeli besedo pri določitvi državnih praznikov. Vsem mogočim mogotcem, pametnim ali malo manj pametnim so posvečeni državi prazniki, ulice, naselja in kaj vem kaj še vse, mamam pa je posvečen samo simbolični marčevski dan, pa še ta izhaja iz ljudskega izročila.

    Iz pod časti mi je naštevati nekaj, kar je samo po sebi razumljivo in občutno. Ali mi lahko kdo našteje nekaj, kar je bolj ljubeče kot je mama, ki se bolj razdaja kot mama. Mama se je sposobna odpovedati vsemu, samo da ima njeno dete, kar mora imeti? Mama je vedno samo ena, pa naj je ta velika ali majhna, bogata ali revna. Mogoče ni naj bolj primerljiva primerjava, ampak taka je realnost.

   Tisti z bolj pronicljivim spominom se boste spomnili mojega zapisa iz lanskega marca, ko sem zapisal stavek >Nič ne nosi, samo pridi<. Žal smo otroci precej pozabljivi in smo stavek z dvema sporočiloma pozabili kmalu po slišanju. Pa ni problem v pozabi prvega sporočila »Nič ne nosi«. Žal je drugo sporočilo »Samo pridi« močnejše in za mamo zelo boleče, če ji ga, kot njeno dete nisem izpolnil. Ljudje se vse premalokrat zavedamo, da smo od trenutka rojstva, pa do smrti svoje mame, vedno samo otroci in nič več, ne glede na doseženo hierarhijo v družbi. Ko bi našo zavest večkrat spreletela ta misel, bi bilo našim mamam veliko lažje in verjetno bolj toplo pri srcu ob pomisli na svoje otroke.

   No toliko o marcu in dnevih tega meseca. V našem društvu invalidov občine kranjska Gora skušamo vsaj z majhno pozornostjo vsako leto obuditi spomin na borbo žena za enakopravnost med spoloma in pa na poslanstvo žene kot matere. V ta namen nabavimo cvetje v lončkih, ki ga poverjeniki vsaki članici prinesejo na dom, mogoče malo poklepetajo in na ta način polepšajo imenovane dni. Da to drži, potrjujejo mnogi klici in sporočila ter zahvale s solznimi očmi, posebno še v primerih, kjer je osamljenost vsakodnevni gost.

   V takih zahvalah človek spozna kako malo je potrebno sočloveku, da mu izzoveš trenutke, ki se jim reče sreča. Kako bi bil lep svet, ko bi bil človek človeku sopotnik, in ne kot so današnji časi, ko se ljudje na ulici srečujemo brez pozdrava, gremo drug mimo drugega kot predmet mimo predmeta.

   Nikoli, tudi v naši zgodovini ni bilo idealno življenje, ampak tako življenje drug mimo drugega kakor živimo danes, pa nobena knjiga zgodovine ne opisuje.

   Da pa ne bi izgledalo vse tako črno, moram zapisati, da se družabno življenje preteklih časov vsaj med starejšo generacijo počasi vrača med ljudi, pa naj bo to na podeželju ali v mestih. Vse večkrat berem zapise, da se odpirajo klubi za starejše, dnevni centri itd. Tudi naša zveza nam je v letošnjih posebnih socialnih programih pripravila enega od programov, ki naj po društvih spodbuja več družabnega življenja, več medsebojnih in več medgeneracijskih stikov, kar je nadvse spodbudno.

   Naj ta zapis posvečen dnevom marca zaključim z refrenom »pomladi vse dehti in vse cveti«. Želim vam, da tudi vam vse zacveti in prijetno zadehti, posebno zdravje in veselje do življenja.

Predsednik DI :
Jože Zupančič