DI Kranjska Gora: Revščina se plazi potiho

Revščina se prikrito plazi v našo družbo

Časi revščine invalidov, so še trši kot so bili, čeprav invalidom ni nikoli bilo lahko !

   Že leta 2011 sem napisal sestavek o revnem stanu invalidov. Pa kot kaže dve leti pozneje, po rezultatih o stanju invalidov v današnjem času, tistih besed ni nihče prebral posebno ne od odgovornih za invalide. Kako drugače razlagati razkorak med vse večjo revščino med ljudmi in uradnimi podatki, da stopnja revščine v Sloveniji ne narašča in se je v zadnjem desetletju ustalila med 13 in 14%. To zadnje lahko brez slabe vesti imenujem vladno uradno laž desetletja.

   Definicija revščine, ki jo je sprejel »European Council« 19. novembra 1984, je naslednja: »Revne so osebe, družine ali skupine oseb, katerih sredstva (materialna, kulturna in socialna) so tako omejena, da jim ne omogočajo minimalno sprejemljivega življenja v državi, v kateri živijo.«

V državi Slovenija meni ni poznanih parametrov, s katerimi bi merili revščino. Obstaja neka izmera »košarice dobrin«, kar pa je bluzenje in norčevanje iz revnih. Zato take košarice zares revnih državljanov ali kar skupin ne zajamejo ali le redko kdaj, če sploh kdaj! Vsi se moramo zavedati, da so talenti in revščina globoko skriti in jih je treba odkrivati. Ko se v družbi revščina pokaže sama, je že vse prepozno in za sanacijo takrat ni nikoli več zadostnih sredstev za odpravo posledic.

Pojem revščine ali socialne izključenosti se torej ne nanaša samo na posameznika, ampak zadnje čase tudi na večje skupine v določenem življenjskem obdobju. Revščina pomeni neke vrste izključitev iz družbe z minimalno sprejemljivim načinom življenja. Pomeni pomanjkanje osnovnih dobrin, ki so nujno potrebne za zadovoljitev minimalnih potreb posameznika, kot dela družbe.

Starejši in invalidi so definitivno pogosteje izpostavljeni revščini in nizkim dohodkom, kot ostali državljani, čeprav v današnjem časi to ni pravilo. Ti dve skupini državljanov pogosteje in tudi na splošno težje dostopajo do storitev in stvari, ki jih večina ljudi jemlje za samoumevne. Vse to pomeni, da so določene skupine bolj izpostavljene tveganju revščine in socialne izključenosti.

Revščina se prikrito plazi v našo družbo, pa vendar ljudje skušamo pozitivno razmišljati. Vedno obstaja tudi tisti del tolažbe in upanja ob misli, da bi bilo lahko še slabše.

Pa to ni jedro problema, da ljudje revščino nekako hočejo obiti, pa čeprav samo z mislijo. Problem je, da tisti ki odločajo, problema ne zaznajo ne vidijo ali ga enostavno ingnorirajo. Še več, po njihovem so za teorijo revščine krivi reveži sami in naj bi tako revščino ohranjali iz generacije v generacijo in po isti teoriji birokracije, bo revež večni revež. Pa recimo, da imajo večni birokrati prav. Tu se pa postavlja vprašanje, zakaj se pa potem revščina širi, če ima birokracija reveže preštete.

No, o tej temi je že toliko izrečenega in napisanega in ravno tako za odpravo tega problema nič narejenega. Pač po pravilu vrana vrani ne izkljuje oči ali drugače, revež naj si sam pomaga, saj je za stanje revščine tudi sam kriv. Vse to pa je daleč od dejanske resnice, ki ima za posledico revščino. Vzroke za revščino bi lahko iskali praktično povsod po svetu, recimo da so zelo različni. Pri nas, pa je za revščino kriva edino in sama državna politika. Ta živi v iluziji, da je najboljša na svetu in da ustvarja za državljane samo blaginjo. Ljudje pa smo slepi in naivni, da tej teoriji še verjamemo in na volitvah vedno te iste izvajalce podpiramo. Organizacije katoliškega Karitasa ter svetovnega Rdečega Križa, ki pomagajo ljudem v stiski in tistim, ki živijo v najhujšem pomanjkanju, res blažijo posledice revščine, ampak revščine ne odpravljajo.

Vzvodi za odpravo revščine niso v vse dražji državi, vse več novih in višjih davkih. Vse to revščine ne odpravlja, temveč jo le povečuje in že zgolj ta podatek ovrže statistiko, da se v državi revščina zadnja leta ne povečuje ali, da celo stagnira.

No, da to neproduktivno razpredanje končam in preidem na vzrok, zakaj danes pišem in govorim o eni najbolj bolečih temah naših članov včlanjenih v DI.

Zadnje čase opažam, da še tako skrbno pripravljene akcije društva, ki vsebujejo elemente minimalne finančne samoudeležbe, zapovrstjo propadajo zaradi premajhne udeležbe članov DI. Vzrok finančna in splošna revščina med članstvom, ki ima dvoje značilnosti. Da so, kot zakleto vsi člani invalidi in invalidsko upokojeni ali pa redno starostno upokojeni z dovolj delovne dobe. Tudi še aktivni in redno zaposleni invalidi nimajo več primernih dohodkov, ampak so njihovi prejemki daleč pod socialnim dnom. Kdo je kriv za tako stanje, se ve. Naj odštejem iz tega naštevanja vse osamosvojitvene vlade in njihove zgodbe o neuspehu? Vse so skrbele le za svoje osebno blagostanje in svoje riti, za narod jim je kaj malo mar. Dovolile so krajo našega skupnega premoženja in uzakonile suženjsko delo ( Vegrad, SCT, Primorje, GPG in še v tisočih drugih podjetjih. Verjetno poznate kratico podjetja (d.o.o.), kar v prevodu glasi »Dolžan okrog in okrog«. Vse to pa je močan temelj za vse večjo revščino.

Poglejmo pa samo enega od vzrokov iz preteklosti. Tako opevani in »najboljši« socialistični sistem prejšnje države Jugoslavije, po katerem smo se večina sedanjih invalidov in upokojencev upokojevali, nam je zapustil razsulo v blagajni, ki se ji reče upokojenski slad. V to blagajno so hodili krast vsi, ki so se drenjali ob vladnem koritu. Takrat je bilo razmerje vplačil v in izplačil iz blagajne nekje 10:1, se pravi korito je bilo polno denarja. Zaradi nesmotrne porabe in zamenjanega razmerja manj plačnikov in več izplačil smo ob osamosvojitvi potegnili Kranjci ta kratko. Kako drugače razlagati, da ima nekdo po štiridesetih letih rednega dela in nemajhnega vplačila v upokojensko blagajno, danes prejemke od 400 do 550 €.

Kako v današnjem času s to vsoto preživeti, če vemo, da dodatnega zaslužka v teh življenjskih letih ni več moč pridobiti? Kako vzdrževati lastnino, ki smo si jo v času aktivnega dela ustvarili,

O šparanju in odpovedovanju za prihodnost, takrat v socializmu ni bilo govora, če se zavedamo, da je v času naše aktivnost vladala inflacija od nekaj 100 do 1000 in več %. Vse kar nisi vtaknil takoj v beton (beri hišo), ti je čez noč pojedla inflacija. Danes, pa smo vsi ti takratni graditelji kaznovani z novimi in vsak dan višjimi položnicami, ker nismo vsi vsega pojedli na piknikih v čevapčičih in odojkih, kot nekateri novi državljani, katere je kasneje nagradil še Jazbinškov zakon. Ironično, pa lahko rečem, ja, vrtelo se je pa le vsem naštetim, nekaterim mešalec, drugim odojek.

V današnjem času, pa nam vse ukrade turboliberalni kapitalizem, katerega vodijo sinovi nekdanjega najboljšega sistema, za katerega smo na plebiscitu 98% zatrdili, da ni dober. Do kdaj bo tako? Vem edino, da tako ne gre več. Kako naj pojasnim članom v društvu, da prostovoljno delo v DI ne zadošča več za tekoče delo društva, da se mi vse prevečkrat dostavlja informacije, da je pod vprašanjem izplačilo dodeljenih, že tako skromnih finančnih sredstev za delovanje društva. V kolikor se ne spremeni uzakonjen način delovanja društev ne vidim nekih perspektiv.

Zardi opisanega bomo v DI Kranjska Gora nekoliko zmanjšali število aktivnosti, načrtovanje prepustili bolj trenutnim situacijam, kar pa za društvo vsekakor ni dobro. Vem, nekateri boste zamahnili z roko pa kaj. S tem zamahom se ne morem strinjati, ker društvo je živo le tedaj, ko člani čutijo stalno vez društvo – član - član.

V žalosti nad situacijo, kakršna je, vas vse lepo pozdravljam.

Predsednik DI:  
Jože Zupančič