DI Kranjska Gora: Srečanje dveh sorodnih društev

Dan za dušo in telo!

   Pod trto bivam zdaj v deželi rajskomili, srce pa gor mi sili, nazaj v planinski raj. Zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj! Tu zelen dol in breg, tu cvetje že budi se, tu ptičji spev glasi se, gore še krije sneg, Zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj!

   Te prečudovite verze Simona Gregorčiča- goriškega Slavčka, iz prve in druge kitice pesmi »Nazaj v planinski raj«, verjetno poznate še iz časa, ko smo trgali hlače v šolskih klopeh. Takrat te besede verjetno niso imele tako čudovitega odmeva v naši duši, kot ga imajo sedaj, ko smo že malo v letih. Pa verjetno ni razlog samo v preteklih letih, ampak je glavni razlog, da smo takrat vsi, ali skoraj vsi, živeli v neokrnjeni naravi in tega klica pač nismo slišali. Danes, ko se sprehajamo med vso to pozidano naravo in iščemo zgubljeni mladostni raj, se nam ti verzi, kar sami od sebe vračajo in odmevajo po ušesih. Mogoče se iz prsi izvije še izdih, kje so tisti mladostni časi ter kaj in zakaj smo storili toliko grdega tej nedolžni naravi.

Če malo ponazorim in obnovim razmišljanje moje prve učiteljice v prvih letih osnovne šole, ko nam je opisovala naravo? Nekako takole nam je ubijala v tiste male glavice.

Narava je vse, kar čutimo in vidimo okoli sebe in ni delo človeških rok. Naravo sestavljata neživa in živa narava. Živo naravo sestavljajo rastline, živali in ljudje. K neživi naravi pa spadajo: voda, kamnine, zrak, svetloba in toplota. Rastline se med seboj razlikujejo po obliki, barvi in velikosti korenin, stebel, listov, cvetov, plodov in semen. Rastline, ki imajo trdo, olesenelo steblo, so grmi in drevesa. Drevesno steblo imenujemo deblo. Rastline, ki se razmnožujejo s semeni, se imenujejo semenke. Semena se lahko razširijo s pomočjo vetra, živali ali ljudi.

Danes mi odmeva v ušesih samo še beseda »ljudje« in vprašanje ali je bilo res potrebno zaradi človeške nečimrnosti vso to naravo tako zelo izmaličiti. Ne, ne mislite, da sedaj samo vas obtožujem, tudi sam sem del tega stoja, ki je z naravo ravnal skrajno nepremišljeno.

Zakaj taka smela trditev?

Danes 27. junija leta 2013 smo imeli v društvu invalidov Kranjska Gora dan, namenjen bivanju in uživanju v naravi. Imeli smo srečanje in druženje članov našega društva in društva upokojencev Rateče. Pa vam kar takoj povem, da je dandanes že težko najti prostor v naravi, kjer sam ne motiš druge, ali da drugi ne motijo tebe, iskalca miru v naravi.

Mogoče imamo v Gornjesavski dolini malo več možnosti, kjer so naši predniki izredno pametno gospodarili z naravo. V naši dolini stvarnik ni skoparil z lepoto, bolj malo radodaren je bil z zemljo, s katero se je dalo gospodariti in pridelovati kulturne dobrine za preživetje. To je bil razlog za prej omenjeno pametno gospodarjenje naših prednikov. Žal se mladi gospodarji, današnji lastniki dobre kmečke zemlje, tega več ne zavedajo in so najbolj srečni, če si najboljšo njivo ogledajo arhitekti, ker tako zemlja postane za gospodarja in za kupca zanimiva, pa še cena ji vrtoglavo zraste. No zahajam v ne nameravano smer današnjega pisanja.

Kot sem že omenil, smo si namenili dan srečanju, druženju ter športnim aktivnostmi napolnjen dan. Prostor smo si posodili od Športnega društva Podkoren. To je dolina Vaniše, v čisti in še neokrnjeni naravi, sredi bujnega gozda z možnostjo veliko vrst športa in sprehodov, kjer ne motiš drugih in drugi ne motijo tebe. Dandanes je klic nazaj v naravo močnejši kot kdaj koli, tudi po več kot stoletju je Gregorčičev klic, Nazaj v planinski raj, aktualen kot malo kdaj v življenju.

Na srečanju se nas je zbralo 55 udeležencev, kar že samo po sebi govori, da si ljudje vse bolj želijo stika z naravo. Današnji človek išče v naravi zdravje, tišino, svež zrak in marsikdo tudi samoto, kjer ga doma in v delovnem okolju množice motijo in vznemirjajo. Iskanje telesne aktivnosti v naravi ni več kakšna modna muha, temveč potreba, da se duša in telo spočije od vse mogočega direndaja v urbanizirani in strogo nadzirani družbi. Ljudje, posebno v zrelejših letih, smo se pripravljeni odpovedati marsikateremu udobju, za nekaj miru in počitka v naravi. Po evropskih merilih za telesno aktivnost največ nameni posamezen prebivalec. Najmanj pa v to vloži država. Za športno dejavnost na prebivalca vsako leto nameni samo nekaj evrov, oziroma centov. To kaže kaliko ji je mar počutje in zdravje državljanov.

Zato tak športni dan, pri večini sodelujočih pusti pečat nepozabnega dne, polnega tekmovalnosti, pozitivne energije in družabnosti, pa še denarni vložek je zanemarljiv, sendvič in malo vode in že si opremljen za akcijo Zadnji del tega stavka pa ni tako zanemarljiv v teh težkih in revnih časih.

Kot organizator srečanja sem si zamislil take aktivnosti, ki niso tako hudo obremenjujoče za telo, so pa za sprostitev napetosti naravnost idealne. Največ zanimanja je bilo za balinanje, ki je zelo popularno. V naših krajih pa se je balinanje začelo igrati že leta 1910. Udeleženci so brez kakšnih poprejšnjih priprav na hitro sestavili ekipe v ženski in moški postavi.

Drugo je bilo tekmovanje v zbijanju kegljev z kroglo na vrvici. Kegljanje z nihajno kroglo je star šport katerega izvor mi ni znan, iz pripovedovanja, pa da je to prišlo k nam iz Rusije, zato tudi ime Rusko kegljanje. Tu se je odvijal boj med ženskami posamezno in med moškimi posamično.

Zadnje čase pa je v naših krajih zelo popularna aktivnost v metanju puščice v tarčo, tako imenovana igra Pikado. Vse tri panoge so bile danes polno zasedene, tudi gledalcev navijačev je bilo veliko.

Vse te aktivnosti so za igralce zelo resne in obenem zabavne igre, ampak samo pod pogojem, da se ljudje zabavajo in sproščajo, preveč resno vzeto in na nož postavljena pravila pa prinašajo le slabo voljo in včasih celo zamere.

Po končanih tekmovanjih, smo najboljšim podelili še diplome, kot spomin na srečanje dveh po letih sorodnih društev. Za vse udeležence, ki pa jih te športne panoge niso zanimale, smo poiskali kratke ture sprehodov po naravi, kjer je moč še slišati ptičke peti, srečati kakšnega gozdnega prebivalca ali pa si samo ogledovati naravo, ki je sedaj v najbolj bujnem rastju.

Za vse udeležence pa je društvo pripravilo skromno malico, da je športna in druga aktivnost lahko tekla tja v pozne popoldanske ure. Za napitke in žejo po res zmernih cenah, pa je poskrbelo Športno društvo Podkoren. Res lep dan smo preživeli. Pozabili dnevne skrbi, pozabili na boleče sklepe in druge osebne težave. Naužili se svežega zraka polnega kisika in napolnili baterije za nekaj dni naprej.
Cilj ki smo si ga zastavili, smo dosegli in presegli, če sodim po žarečih obrazih udeležencev. Naj ne pozabim omeniti, da je tudi pesem odmevala. V vseh pogledih smo pregnali tisto turobno vsakdanjost med štirimi stenami z stalno enakim ritmom in utrujajočo vsakdanjostjo.

Tudi vam dragi bralci, seveda če si ne domišljam preveč, želim veliko lepih srečnih dni in vsi lepo pozdravljeni.

Predsednik DI:  
Jože Zupančič