Brigita Gyergyek: Šepetanja

Slavonski kraji, kot so Ovčara, Grabovo in Vukovar, so mojo mamo potegnili na sezonsko delo. Po končani osnovni šoli ji je Slavonska zemlja skoraj dva meseca dajala težko zaslužen kruh. Neskončno dolga polja so se, do kod je segal pogled, komaj vidno dotikala modrega neba. Svojim očem komaj štirinajstletna Anika ni mogla verjeti, kako so polja bogato rodila, da je bilo vsega v izobilju. Tudi lubenice in dinje, ki jih je prvič videla in okusila, sta bila dragocena pridelka. Postavljene barake so služile za prenočevanje. V njih so moški, ženske in otroci bivali ločeno. Mama mi je povedala, da je bivala v Grabovem, moški pa so bili nastanjeni v Ovčari. V Grabovem je mala Anika v vrtnariji opravljala lažja dela. Pobirala je papriko, paradižnik in ostale vrtnine za pripravo ozimnice. Za zajtrk so jedli s svinjsko mastjo namazan kruh po katerem je bil posipan bel sladkor. Otroci so še poleg namazanega kruha dobili skodelico mleka. Anika je na mleko alergična, zato je namesto njega pila skodelico čaja. Povedala je, da je bila hrana dobra in imeli so jo dovolj. Kljub težkemu delu so si včasih zvečer priredili zabavo. Takrat so bile prave veselice, kjer se je igralo in plesalo pozno v noč.

Po dolgih letih je Anika s svojim možem obiskala Grabovo. Ko sta se že peljala po širni Slavoniji, sta z glavne ceste zavila na ozko makadamsko cesto v smeri naselja Grabovega. Srečala sta domačina, ki je verjetno pešačil domov. Povprašala sta ga, če se peljeta po pravi poti. Odgovoril jima je, da se naj peljeta še kakšnih tristo metrov naprej, kjer bo že vidna tabla z napisom kraja. Ko sta prispela do cilja, je mama počasi odprla vrata poltovornjaka in izstopila. Pod svojimi nogami je čutila tla Slavonije. »Morda je to zadnji obisk,« je pomislila.

Zdelo se ji je, da se v tem kraju ničesar ni spremenilo, le ona je drugačna, starejša. Barake so še vedno stale na istem mestu, kot, da bi ves ta čas čakále nanjo. Širna polja so samevala. Nekje v daljavi je pred sabo ugledala slike preteklosti, ki so se ji kakor čreda konjev bližale. Tik pred njo so se razdelili v dve koloni in dirjali mimo nje. Zdelo se ji je, da se zanjo ne zmenijo in za njimi se je dvigoval prah spominov njene mladosti. Utrip njenega srca je postal čedalje bolj vznemirljiv, močan in glasnejši. Takrat so se ji orosile oči. Spomini na nepozabno mladost so se trgali v praznini sedanjosti.

Brigita Gyergyek
MDI MS