DI Kranjska Gora: Podarjene minute

  Domovi za starejše občane so zadnje čase hvaležna javna tema za medije in pogovore med ljudmi. Ja res, to je tema, s katero se ukvarjajo tudi že mlajše generacije, ki živijo ob svojcih starejših letnikov in se zavedajo minljivosti mladosti. Ne poznam nikogar, ne mladih in ne starih, ki bi želel jesen življenja preživeti izven svojega življenjskega okolja. Tega se vsi starostniki zavedajo, če uporabim kletvico, bojijo se kot hudič križa. Starostniki in svojci se že doma bojijo načeti temo odhoda v dom, razen, ko je nujno in neizogibno. Si vsaj lahko zamislimo traume posameznika in svojcev, ko so postavljeni pred dejstvo, da se mora taka oseba za »vedno« posloviti od ustvarjenega družinskega gnezda.

   Malo sem se dal podučiti, kaj je dom starejših? Dom za starejše občane je le ena izmed možnosti institucionalnega varstva. Osnovna dejavnost domov je zavodska oblika varstva za starejše, katero uvrščajo med hospitalno in domačo oskrbo. Zakon o socialnem varstvu jo uvršča v javno službo ter opredeljuje, kot obliko institucionalnega varstva socialnovarstvene storitve, namenjene odpravljanju osebnih stisk in težav starejših in drugih oseb.

Ko se človek potopi v to definicijo domov za starejše, lahko pride do več ugotovitev. Naj navedem samo nekaj tega, kar je v meni spodbudilo razmišljanje.
Prva ugotovitev je, da v času računalništva in vse nepredne tehnike, ki nam narekuje tempo življenja, da brez teh ustanov enostavno ne gre več. Druga ugotovitev je, da je nekatere domove strejših nujno posodobiti in prilagoditi novim dosežkom pri varstvu starejših. Pogledi na ta problem iz preteklosti že zdavnaj ne ustrezajo današnjim potrebam in zahtevam uporabnikov.

Tretja ugotovitev pa ima že kar več plastne odgovore. Nekaj let nazaj je bilo takih domov in postelj v njih za starejše, odločno vse premalo. No tempo zidave in postavljanja novih domov se ni povečal, vsaj ne veliko, le pritisk za sprejem starejših v domove je v zadnjem času popustil. Vzrok, finančna, gospodarska in še kakšna kriza. Pa kljub temu so le redke občine, ki si niso zagotovile take ustanove. Bojim pa se, da bo v bodoče, če bo kriza še trajala, prišlo do zapiranja vrat nekaterih domov in zopet bomo tam, kjer smo že bili. Tisti, ki že imajo v različnih domovih svojce vedo povedati, da so obiski v oddaljenih domovih problematični za starostnika ter svojce. Iz razloga, če je starostnik nastanjen v domu daleč od doma, morajo svojci za obisk vzeti čas, ki je lahko samo dopust ali opustitev določenega opravila doma. V kolikor je dom starostnikov v bližini, je že počutje prebivalca v domu boljše, več obiskov več stikov in kar ni zanemarljivo, manjši stroški za svojce. Cestnine, kilometrine, čas porabljen za prihod in odhod, vse to gre po navadi na revanš krajšega časa obiskov. In kot kažejo statistike se z daljšim stažem starostnika v oddaljenem domu ti obiski zredčijo in zreducirajo na minimum.

Kot predsednik Društva invalidov občine Kranjska Gora to problematiko občutim in zaznavam vedno, ko sem v stikih s našimi člani in ostalimi občani.

Marsikateri od starejših občanov nujno potrebujejo zunanje varstvo, katerega ni možno zagotoviti v krogu svojcev. Razlogi za organizirano zunanje varstvo so zelo različni. Od betežne starosti, bolezni ali drugih razlogov, da te osebe ne morejo same živeti v svojem domu, ob odsotnosti svojcev, ki so praviloma sami potrebni varstava ali pa so še aktivni državljani.

Današnji način življenja, ko le redko kje še živi skupaj več generacij pod eno streho, narekuje drugačne oblike varstva, kot smo ga strejši vajeni iz svojih mladih let.

Domovi si prizadevajo svojim stanovalcem zagotoviti čim bolj kvalitetno in strokovno ustrezno oskrbo, nego in pomoč ter življenje v takšnih okvirih, kot jih dopuščata njihova visoka starost in zdravstveno stanje.

Vodstva le teh ustanov želijo biti tudi čim bolj odprte ustanove, ki se povezujejo z ožjim in širšim družbenim okoljem. Tako je tudi v domu Viharnik v Kranjski Gori, kjer smo člani društva invalidov prisotni večkrat na leto. Tako je ob dnevu žena, za materinski dan ob raznih prireditvah in ob koncu leta, pred božičnimi prazniki, pa vseeno še premalo. Ob takih stikih je padla ideja za nekaj več. Zato je Društvo invalidov občine Kranjska Gora, v domu Viharnik v Kranjski Gori danes, 22. Maja, ob drugi obletnici delovanja, sedaj že lahko rečem »našega« doma, pripravilo zanimiv koncert domačih pesmi in živahne harmonike z vložki pripovedovalca dovtipov/vicev. Prireditev je bila javnega značaja, odprta tudi za okoličane.

Na prostoru za domom v prijetnem spomladanskem soncu in s pogledi na naše Alpe, ki se tukaj strmo pnejo v nebo, vse skupaj v poklon varovancem ter osebju doma smo ponudili pripravljen glasbeni dogodek, da je od Julijcev odmevala domača pesem, ki je popestrila, sicer monotoni vsakdan. Varovancem doma smo z glasbo skušali privabiti nasmešek na obraz in pa vnesti nekaj pozitivnega v naše sodelovanje. Nastopili so domski pevski zbor, ljudske pevke Društva upokojencev Dovje – Mojstrana, harmonikar Janez z vrhniškega konca ter mladi pevci zbora Triglavski zvonovi. Za smeh pa je skrbel Ivancov Jože iz Kranjske Gore.

Povezovalka programa Darinka Tarman, je nekje v sredini dveinpol urnega programa poprosila še direktorico doma ga. Karmen Romih in župana občine g. Jureta Žerjava prof., da sta pozdravila poslušalce ob praznovanju dveh let delovanja. Oba sta zaželela, da bi tako sodelovanje postalo v bodoče tradicija.

Moram zapisati, da sem bil kar ponosen, da sem danes del tega dogodka, kajti med varovanci doma je bilo čutiti veliko pozitivne energije. Saj ne trdim, da jo drugače nimajo. Dogodek je bila sprememba, ki je ni vsak dan na sporedu in je popestrila že tako lep in sončen dan. Tudi osebje doma je bilo prešerne volje, ko se je urnih in mladih nog sukalo med varovanci in jim prinašalo napitke ter nekaj sladkarij. Tudi pohvale niso bile redke. Prepričan sem, da je prireditev odlično uspela in tudi sam upam, da ni bila zadnja.

Naj zaključim z tem odstavkom in ugotovitvijo, kljub vsemu zapisanemu, da pa današnji časi niso naklonjeni takim dogodkom. Vzroki, kdo bi vedel za vse, zakaj ne. Čas, ko sem pripravljal vso zadevo se je raztegnil na kar dober mesec in pol. Najmanj težav sem imel z nastopajočimi. Kogar sem poklical, so vsi brez obotavljanja pristali na sodelovanje brez kakršnega plačila. Nekaj težav je bilo z uskladitvijo termina, ampak to ni vredno omembe. Pri nekaterih drugih, katerih pomoč sem potreboval, pa je bilo nekaj dvomov v resnost in iskrenost moje pobude, kar me preseneča. In, če bi bil bolj cagave narave se ta dogodek ne bi nikoli zgodil. S koncertom nismo nikomur povzročili, nikakršnih stroškov, vse kar je sodilo poleg, smo pripravili in poravnali v Društvu invalidov. Preseneča me tudi odnos nekaterih sličnih ustanov povabljenih, da bi bili njihovi varovanci prisotni na koncertu, da so imeli vse možne izgovore. Tudi obveščanje ostalih občanov je bilo na povsem krajevno običajen način, pa je bil obisk pod kritiko. Največ prisotnih je bilo varovancev doma in pa z bolj oddaljenih krajev, samih vaščanov vasi pa bore malo. Na koncertu je bilo okrog sto poslušalcev, kar pa tudi le ni tako malo.

Vsem nastopajočim in gostom ter vsem prisotnim poslušalcem iskrena hvala za zaupanje. Posebno zahvalo sem dolžan vsem nastopajočim, ki so nam polepšali ne samo ta popoldan, ter nam pokazali, da še obstaja prostovoljstvo in dobra dela za drugega. Zahvala gre osebju doma Viharnik za vso prijaznost in ustrežljivost. Zahvala velja tudi g. Veber Alojzu za vse dobro ter Oman Srečku za prevoze nastopajočih.

Prepričan sem, da to darilo domu Viharnik ni bilo samo, prvič, zadnjič in nikoli več, temveč, da bodo zgledi privabili še druge in druga društva!

Ob tej priliki, povabim vse na srečanje starejših, bolnih in invalidov, ki bo 08.06.2014 ob 10.00 uri v farni cerkvi v Kranjski Gori. V programu bo Sveta maša, po maši pa družabno srečanje pod vaško lipo na Gorci s skromno pogostitvijo. Vabljeni!

Med tem pa samo vsem lep pozdrav, veliko se smejte in lepo se imejte,

Predsednik DI:
Jože Zupančič