DI Kranjska Gora: Binkoštno srečanje

  Prostovoljstvo je v naši mladi državi postalo zelo pomembno delo, kajti država na prav vseh področjih svoje naloge ne opravlja zadovoljivo ali pa sploh ne. Vse je v razsulu, nihče ne ve kdo pije in dobro pa se ve, kdo vse to plača. Državne dobro plačane službe so na svoje naloge v večini primerov kar pozabile in skoraj vse svoje obveznosti obešajo na prostovoljce, vse to pod krinko državnega kvazi varčevanja. Brez prostovoljnega dela se enostavno ne zgodi ničesar več. Ugotavljam, da so med prostovoljci tako starejši kot mlajši. Prostovoljstvo posameznika je največkrat v službi sočloveka, narave ali živali, v najrazličnejših oblikah. Vsak prostovoljec pristopa v skladu s svojimi duhovnimi darovi in na svoj način pomaga pomoči potrebnemu. Važno pri tej raboti je, da svoje talente uporabimo s pomočjo srca in svojih sposobnosti. Prostovoljstvo je postala potreba naših odnosov z drugimi, potreba in moč pomagati preko vseh pričakovanj. Prostovoljstvo in dobrota je med ljudmi v večini primerov postalo del življenja.

   Prostovoljstvo je staro kot človeštvo, edino kar šteje po mojem skromnem mišljenju, so obdobja, ko je tega več vidnega in prihajajo obdobja, ko je tega enako ali več kot prej, le da je bolj skrito. Tako, da prostovoljstvo zadnje čase dosega vedno večji ugled in se vse bolj širi.

  Zadnje čase me pri tem opravilu moti, da se nekateri razglašajo za prostovoljce in dobrotnike, kar preko ekrana v soju žarometov. Pa so res to, za kar se kažejo ali je to samo farsa in lastna promocija? Največkrat je to drugo. Pravi prostovoljec ne razglaša svojega razdajanja, temveč mu je njegovo razdajanje v lastno zadovoljstvo, ko vidi, da je njegovo delo obrodilo sadove ter je bilo nekomu v veliko pomoč.

  Kako si razlagati dobroto neke organizacije, ki ustvarja milijone in milijone dobičkov, potem se pa v soju reflektorjev izkazuje kot dobrotnik s čekom, katerega dimenzije so take, da ga lahko odpelješ samo na prtljažniku avtomobila, vsota na njem je pa tako majhna, da gre v vsak najmanjši mošnjiček. Mene je pred svetom kot državljana take dobrote sram. Objava take dobrote je samo lovljenje koristoljublja in poceni reklame, ki s prostovoljstvom in dobroto nima nič skupnega. Na primer, neka organizacija te imenuje, ker si neka kvazi javna osebnost za ambasadorja dobrote in potem na račun revežev potuješ kot dobrotnik po vsem svetu. Ali pa organizacija, ki je svoje, tako imenovane aktiviste oblekla v rdeče na račun revežev. Kakšna pa je to dobrota in prostovoljstvo, ki ti aktivisti iščejo koristi zase in zapravljajo denar, nabran za pomoč pomoči potrebnim, v lastno veselje in korist?

Prostovoljstvo in dobrota sta neločljivo povezana. Talenti, dobrota in revščina so skriti, zato jih je potrebno odkrivati. Ni sramota biti talentiran in dober, sramota je, da se s tem hvališ. Že pregovor nas uči; »jamraču vzeti in hvalisovcu dati, pa bosta oba imela dovolj«.

Prostovoljci običajno skrbijo za starejše, uboge, bolne in kako drugače preizkušene. Plačilo za opravljeno delo pomoči potrebnim se vrača v več oblikah. Važno je, da plačilo prepoznamo z vso razsežnostjo lastnega zadovoljstva. Iz lastne izkušnje lahko rečem, da če sem naredil kaj dobrega, se mi je to stoterokrat povrnilo. Ali obrnjeno, za vse slabo mi je vedno sledila neke vrste kazen.

Zadnja leta se odvijajo srečanja bolnih, invalidov in ostarelih. Najbolj odmevno je tisto na Brezjah. Tu se zbere množica bolnih, invalidov in ostarelih ter mnogo prostovoljcev, ki prvim sporočajo, da niso sami.

Ker zgledi vlečejo, se takih srečanj poslužujemo že vrsto let s kratkimi prekinitvami tudi v našem društvu invalidov v Kranjski Gori, seveda v sodelovanju in na pobudo z domačim župnikom. Ta naša srečanja nimajo mišljene materialne pomoči, temveč pomagati posamezniku premagati osamljenost, mu omogočiti vsaj za kratek čas pozabiti na lastne težave in tegobe. Mu omogočiti srečanje z bivšimi sošolci, sodelavci ali samo doživeti družabno srečanje s sebi enakimi. Ne na kraju, taka srečanja imajo namen, ustvarjati in deliti pozitivno energijo med ljudmi, kar je enako nekajkratnemu obisku zdravnika.

Naše letošnje srečanje je potekalo na Binkoštno nedeljo osmega junija v Kranjski Gori. Najprej je bilo vsem omogočena prisotnost pri Sveti maši, na kar je sledilo družabno srečanje s skromno pogostitvijo navzočih udeležencev. Veselja in pozitivne energije je bilo toliko, da smo jo delili še s našimi turisti, ki so nas spraševali, kaj še slavimo na ta veliki Binkoštni praznik, da smo vsi tako veseli. Bilo je kot govori evangelij, vsi smo govorili vsak svojo »špraho« in vsi smo se razumeli, ne glede na govorico in domovino.

Da je bilo res veselo in prijetno so poskrbele naše dobre gospodinje, vsaka s svojim kupom sladkih izdelkov. V trgovini smo nabavili le nekaj osvežilnih pijač, pa je srečanje res potekalo slovesno in v veselem vzdušju.

Ko človek pod tak dogodek potegne črto in ugotavlja kako je bilo, kaj kmalu ugotovi, kako malo je potrebno vložiti, da osrečiš sodruga, prijatelja ali pa človeka, ki si ga prvič srečal. Narobe je le to, da vse to prevečkrat pozabljamo in vidimo samo materialno plat, ki je v teh časih »zemeljski Bog« , žal ali kot pravi svetopisemski rek služenje »zlatemu teletu«.

Upam in prepričan sem, da udeleženci nismo na tem našem nedeljskem Binkoštnem srečanju iskali »zlatega teleta« temveč smo energijo dobrohotno delili s potrebnimi duhovne ali drugačne pomoči.

Naj to pisanje zaključim. Vsem, ki so v tem srečanju sodelovali, v dajanju ali prejemanju, se srčno zahvaljujem in že sedaj kličem na srečanje ob letu osorej.

Predsednik DI:
Jože Zupančič