DI Hrastnik: Avgustovski planinski pohod

V planinski sekciji Društva invalidov Hrastnik smo si že dolgo želeli, da osvojimo visoko kraško planoto v zahodni Sloveniji, ki leži nad Vipavsko dolino - to je Nanos.

Sedemnajst udeležencev se nas je v torek, 12. avgusta 2014, udeležilo pohoda. Na tržnici v Hrastniku nas je že čakal avtobus s prijetno voznico Katarino. Odložili smo nahrbtnike in pohodne palice ter se posedli na avtobus. Pot nas je vodila iz Zasavja preko Ljubljane. Ko smo zavili proti zahodu v smeri Razdrtega in naprej do Vipavske doline, se je tudi nebo pokazalo bolj prijazno. Blizu vasice Podgrič smo desno zavili na gorsko cesto za Nanos. Pot se je vijugala in vzpenjala, obdana z upognjenimi pritlikavimi hrasti na obeh straneh. Prispeli smo do jase. Tu smo se ustavili in izstopili. Lepa travnata jasa, z na videz zapuščeno zgradbo imenovano - lovska koča, ki naj bi to nekoč bila, trenutno pa je zaprta. In prav tu se je naš pohod začel z vodnico Zvonko.

Naredil se je čudovit sončen dan in srkali smo naravo te kraške planote v vsej njeni veličini. Z nahrbtniki in palicami smo vzeli pot pod noge, najprej skozi gozd, potem pa po vsem kamnitem kraškem svetu, poraslem s travo in malimi grmički. Počasi smo se vzpenjali proti prvi postojanki - cerkvi sv. Hieronima. Le ta leži na vzhodnem pobočju Nanosa pod Grmado, na nadmorski višini 1018 m. Sv. Hieronim je bil puščavnik, k njemu se je zatekalo obubožano ljudstvo. Cerkev je prvič omenjena leta 1360 . Sedanjo obliko ter velikost je cerkev dobila ob koncu 16. stoletja oz. v prvi četrtini 17. stoletja. V letih 1988-1990 je bila temeljito obnovljen in danes predstavlja romarsko cerkev, ki jo obiskujejo tako romarji, planinci kot tudi naključni turisti.

Pri cerkvi smo se okrepčali, naužili razgleda in se pripravili na najtežji del poti proti vrhu. Po poti smo občudovali gorsko floro, še posebej zanimiv se nam je zdel Strindbergov klinček, ki je tudi zaščitena rastlina gorskih rož. Čeprav že malo utrujeni, a vendar s še dovolj moči, smo krenili proti vrhu Nanosa. Končno smo prispeli do Vojkove koče. Ime nosi po padlemu partizanu Janku Premrlu - Vojku, spomenik posvečen njemu ob robu gozdiča nas spomni na čase trpljenja in smrti 2. svetovne vojne. Od Vojkove koče smo se podali še na vrh Nanosa (Pleša 1260 m) do oddajnika. Tu smo bili poplačani s čudovitim razgledom. Globoko pod nami je ležalo Razdrto, celotna Vipavska dolina s cestami, viadukti in predori, pogled pa je segal do planote Vremščice in do morja. Ob tem se ti kar sama od sebe utrne misel: „Kako lepa je naša dežela?”

Polni lepih vtisov smo se vrnili do naše prve izhodiščne točke na Nanosu, kjer nas je čakala voznica Katarina. Odpeljali smo se do kmečkega turizma Abram. Tu smo se okrepčali in si z zanimanjem ogledovali medveda, ki ga imajo že zelo dolgo. Kot mladička brez mame so ga vzeli v oskrbo. Tu živi v prostorni primerni ogradi, ljudje si ga z veseljem ogledujejo.
Od tu smo se utrujeni in polni lepih vtisov vračali proti domu. Naši vodički Zvonki, ki je organizirala ta čudoviti izlet, se zahvaljujemo za vso njeno pomoč in skrb na tej lepi, a zahtevni poti.

Vtise zapisali:
Romana Užmah in Marijana Stopinšek