DI Hrastnik: Majski planinski pohod

Člani planinske sekcije Društva invalidov Hrastnik, tokrat se nas je zbralo natanko 20, smo v sredo, 27. maja, pod vodstvom vodje sekcije Zvonke Zupančič, obiskali kraje, ki jih mnogi bolj slabo poznamo. Ob 7. uri zjutraj smo se namreč najprej odpeljali izpred hrastniške tržnice preko Celja do Velenja, kjer smo imeli prvi postanek v gostišču Verdel, namenjen jutranji kavici ali pa celo prvi malici. Pot smo nadaljevali do smučarskega kraja Kope. Glede vremena nas ni preveč skrbelo, saj je bil z nami tudi Tonček, ki skrbi za sonček.

Ko smo prispeli na Kope, se nam je odprl prečudovit pogled na obe koči in spremljajoče objekte. Tako smo ob 9.45 uri smo krenili peš proti Ribniški koči. Že takoj na začetku naše poti smo ugotovili, da je ta predel Pohorja raj za nabiralce borovnic. Presenetljiva je tudi njihova višina, saj so nekateri grmički borovnic veliki tudi pol metra. Svoje domovanje pa so si tu na številnih mestih našle tudi pridne mravlje in zgradile prav velika bivališča. Med vzpenjanjem po prijetni poti smo na zanimivih lokacijah opazili lesene klopce, opremljene s prekrasnimi lesenimi knjigami, iz katerih izvemo kar nekaj zanimivosti in tudi marsikaj o zgodovini tega območja (črna ruda, kope, divji petelin...). Naši pogledi so se ustavljali na obronkih v različnih barvah in pestri podrasti. Narava se nam je razkazovala z bujnim brstenjem, cvetenjem in zelenjem. Ugibali smo, kateri znani vrhovi se vidijo, saj se nam je s te vzpetine odprl prekrasen pogled na gorsko verigo Karavank, od Raduhe do Uršlje gore in Pece. V ozadju se je bohotila Ojstrica ter najvišji vrh Kamniško-savinjskih alp Grintavec. Natančneje nam je imena posameznih vrhov, ki smo jih videli, razložila naša izkušena in dolgoletna pohodnica Zvonka Zupančič. Z njene strani smo bili tudi sicer deležni raznih razlag, kot tudi odgovorov na naša vprašanja. Občudovanje okolice je bilo vredno naše pozornosti, katero je popestrilo še naletavanje čisto pravih snežink.

Ob poti smo si sicer ogledali tudi spomenik in panoramsko tablo na Črnem vrhu in počasi prišli do prekrasnega jezera in Ribniške koče. Prav z veseljem smo vstopili v prostor, kjer so imeli toplo peč. Prijetno smo se pogreli s čajem in po želji tudi okrepili z enolončnico. Za nas je bil ta pohod zelo primerna izbira glede na naše zmogljivosti, saj sta jo zmogla, sicer s precejšnjim trudom, premagati tudi člana, ki sta imela precejšnje bolečine v nogah in sta bila zato ob koncu pohoda deležna tudi posebnih čestitke naše vodje Zvonke.

Ob 13. uri smo se zadovoljni in veseli odpravili nazaj proti Kopam. Pot nam je bila sicer že bolj domača, vendar smo kljub temu, seveda ob živahnem klepetu, nadaljevali z občudovanjem narave. Naši planinski pohodi, ki so pomembni tudi zaradi našega druženja, povzročijo med nami pravi občutek pripadnosti, bližine in sproščenosti.

Za zaključek poti smo obiskali še Lukov dom na Kopah, kjer smo bili deležni prav prijetne topline in domačnosti. Verjetno se nam je takšen prijeten občutek stopnjeval tudi zato, ker je zunaj začela padati „babja jeza”.

Prijetno utrujeni, zadovoljni in polni prijetnih vtisov smo odšli na avtobus in naša šoferka Katarina nas je odpeljala proti domu.
Ob zaključku poti nas je Zvonka, vodja naše planinske sekcije, povabila že na naslednji pohod, ki se predvideva za 29. julij (sreda). Krenili naj bi proti Gorenjski. Ogledali bi se novo skakalnico v Planici, peš odšli proti Tamarju in obiskali izvir Save Dolinke ter eno od planinskih koč na Vršiču. Zaključila je z željo, da se pohoda udeležimo v čim večjem številu.

Tudi jaz želim, da čim več naših slovenskih lepot in krasot vidi in obišče čim večje število ljudi. Morda je bil tudi to razlog, da sem se odločila napisati vtise o pohodu. Vabljeni, da se nam pridružite!

Dragica Zelenik