DIO Kranjska Gora: DEDEK, KOLIKO LET PA IMAŠ? Ali se še spomnite?
Nekega večera sva se vnuk in jaz dedek pogovarjala o aktualnih zadevah, a me je vnuk, kar na enkrat vprašal: Dedek, ja koliko let pa imaš? Pa sem mu odgovoril, naj pomislim malo. Rodil sem se pred nastankom televizije, pred cepivom proti otroški paralizi, pred fotokopirnim strojem, pred kontaktnimi lečami in in pred kontracepcijskimi tabletami.
Takrat ni bilo še radarja, kreditne kartice, laserskih žarkov in rolerjev. Niso še izumili klimatske naprave, pralnega stroja ali sušilnega stroja, obleke so preprosto ročno oprali in izobesili sušiti na sveži zrak. Človek še ni stopil na luno in niso še obstajala reaktivna letala. Kasneje, pri dvajsetih sva se s tvojo babico poročila in živela skupaj ter sva v družini bila očka in mama. Takrat tudi še ni bilo hotelov »Mama«.
Beseda »GAY« je bila spoštovanja vredna angleška beseda, ki je pomenila veselega, prešernega, zadovoljnega človeka in ne pedra/homoseksualca. O lezbijkah sploh nismo slišali, fantje pa niso nosili uhanov, ti so bili okras deklet. Rodil sem se pred računalnikom, dvojnim univerzitetnim študijem in skupinsko terapijo. Ljudje niso stalno hodili na zdravniške preglede, temveč kvečjemu, ko jih je zdravnik poslal na pregled krvi ali seča.
Starši so me naučili, da vsakega uradnika ali moškega naslavljam z gospod in vsako žensko z gospa ali gospodična, da imajo le živali ali golobi in zajci svoj par, ne pa tudi ljudje. Če je v mojih mladih časih gospa stopila na vlak ali v mestni tramvaj, so otroci in mladi pohiteli, da bi ji dali mesto, če pa je bila noseča, so jo pospremili do sedeža in, če je bilo potrebno, šli zanjo kupit vozovnico in ji jo dali. V mestih so moški hodili po robu pločnika, ženske pa ob stavbah. Na stopnicah je ženskam bila prepuščena stran ob ograji; one so prve stopile v dvigalo in ga prve zapustile ter so jim vedno v lokalu ali drugje primaknili stol. Moški ni nikoli pozdravil ženske, ne da bi vstal, če je sedel, in to storil vsakič, ko je ženska vstala, pa četudi za trenutek. Moški so jim odpirali vrata avtomobila ali katera koli druga vrata in so ženskam pomagali sleči in obesiti plašč.
V mojih mladih časih devištvo ni povzročalo raka in dekleta so predstavljala krepost družine in čistost za svoje može. Naše življenje je krojilo deset Božjih zapovedi, trezen um, spoštovanje starejših in veljavnih zakonov ter se izpolnjevalo v plodnem sožitju ter odgovorni svobodi. Starejši in starši so nas učili, da razlikujemo med dobrim in slabim ter da smo odgovorni za svoja dejanja in njihove posledice. Za hitro hrano smo menili, da je namenjena ljudem, ki hitijo. Življenje je pomenilo, da smo v dobrih odnosih z bratranci, sestričnami, prijatelji in prijateljicami ter z vsemi ljudmi.
Nismo poznali brezžičnega telefona, da o mobilnih telefonih sploh ne govorimo. Nismo slišali za stereo posnetke, UKV radio, kasete, CD-je, DVD-je, elektronske pisalne stroje, računalnikov ni bilo ne na miznih ne prenosnih temveč samo nakroglice.
Notebook je bila beležnica. Ure smo ročno navijali vsak dan. Nič ni bilo digitalno, niti ure in gospodinjski aparati niso imeli svetlečih prikazovalnikov. In če že govorimo o strojih: ni bilo bankomatov, mikrovalovnih pečic ali radijskih budilk. Da o videorekorderjih in videokamerah sploh ne govorimo. Ni bilo instant barvnih fotografij, ampak samo črno bele in je za razvijanje in razmnoževanje slik bilo potrebno vsaj tri dni. Barvnih fotografij tudi ni bilo. Če je na kakem izdelku pisalo Made in Japan, je to pomenilo, da je slabe kakovosti in ni bilo izdelkov z napisom Made in Korea, ali Made in Taiwan ali Made in Thailand, sploh pa ne Made in China.
Nismo slišali za Pizza-hut ali McDonald's, pa niti ne za instant kavo ali umetna sladila. V trgovinah je bilo možno kupiti marsikaj le za nekaj 5 do 10 centov.
Sladoled, avtobusna vozovnica ali osvežilna pijača so stale po 10 centov. Nov avto je stal manj kot 1000 dinarjev, a kdo je imel toliko denarja? V mojih časih je trava bilo nekaj, kar smo kosili in ne kadili. Mi smo bili še zadnji, ki smo bili prepričani, da ženska potrebuje moža, da bi imela otroka. Vodo si lahko pil v vseh tekočih potočkih in se kopal, kjer je bilo vsaj do kolena vode. Odpadkov nismo imeli, kruh je bil svetinja in najdragocenejše živilo!
Sedaj pa mi povej, koliko misliš, da sem star?
Ja, dedek. Več kot dvesto let je odgovoril vnuk.
Ne, dragi moj vnuček, samo dvainsedemdeset!
Dedek Jože