DIO Kranjska Gora: moje življenje

Za začetek naj povem, da sem soprogo imel izredno rad, bila je moja prva in zadnja ljubezen. Zavedam pa se, da sem oseba z veliko napakami in daleč od popolnosti. Vseeno pa sva v zakonu nekako skupaj krmarila dvainpetdeset let in upam si trditi, da sva za nama pustila nepozabno sled, če hočete, zalo globoko brazdo. Iz nič, takoj po poroki, sva si prigarala in trgala od ust in od vsega, kar bi lahko imela, da sva ustvarila prijeten in topel dom za družino. Resnica pa je tudi, da ko nisva imela nič ni bilo lahko, le kdo hoče reveža za prijatelja, še slabše pa je bilo potem, ko so začeli kazati rezultata skupnega garanja. Verjetno nisva bila sama in edina, ki sta izkusila to našo podalpsko kurjavo, ki se ji reče »foušija«, žal taka je realnost današnjega časa

Trend ustvarjena najinega boljšega življenja se ustavil ravno v času, ko bi lahko ves vloženi trud nama pomagal preživeti lepo jesen življenja je prišla kruta in tisoč krat prezgodaj smrt soproge, lahko rečem gonilne sile naše družine. Kajti soproga je skrbela za družino, za dom in zame, da se nisem zadušil v lastnem dreku, na meni je bilo le, da sem vse kar sva imela sredstev spremenil v nekakšne lego kocke in jih sestavljal v to, kar se reče »materialno« topel družinski dom ali po našem času in izrazu bogatega »hotel mama", ki ima vedno polne kašče in pridne delavce, ki vedno strežejo razvajeno  otročad.

Najina napaka poleg vsega dela, prepričan sem ravno tako tudi še o tisočih drugih mladih družinah tistega časa, je bila ta, da sva (smo) si govorila naj imajo najini otroci več od mladosti, kot sva jo imela midva. To napako danes čutim v fizičnem in psihičnem stanju mojega vdovskega življenja, če sploh lahko rečem temu kar živim danes še življenje! Že davno bi to životarjenje vdovca končal, če me ne vezala dana obljuba ženi tik pred smrtjo, da bom vzorno in skrbno skrbel tudi naprej za najin dom, med katerega spada tudi najin kuža Jaka. Tragedija ob izgubi moje drage žene, izgleda da jo v družini nosim sam, kajti moji »domači« tega ne razumejo ali nočejo razumeti, zakaj sedaj ni več nedeljskih kosil in vsega udobja, ki ga je znala pripraviti le mama, za vse njihove težave sem sedaj nekakšen strelovod in dežurni krivec.

Žal, današnja razvajena mladina ne ceni truda starejših in vsega možnega odpovedovanja v preteklosti, da je najin dom do sedaj deloval kot »hotel mama«. Življenje je pač ustvarjeno po kopitu, več ko je premoženja manj je, tudi v družini, prijateljev in več tistih, ki želijo na tvoj račun živeti. Nekateri moji družinski člani ne razumejo mojega žalovanja in trpljenja, od kar se je za vedno poslovila moja soproga. Za bolečino, ki jo nosim vem samo jaz in tisti, ki so to trpljenje  nosili že pred ali za mano. Nisem vajen lepega leporečja ali drugače povedano lepega izražanja  ne v pisni ali govorjeni besedi. Gradbeništvo v katerem sem bil vpleten triinštirideset let je pustilo sled, ki je naredila iz preprostega kmečkega fantiča, grobega možaka z grdo besedno folkloro, ki marsikoga prizadene, ker od mene ne pričakuje takšnega obnašanja in grdih besed. Stalno poskušam to grdo navado spremeniti, pa je sled pregloboka, posebno v času slabe volje in jeze, kar me v globoki žalosti, ki jo preživljam kot za stavo spremlja.

Vsi od mene pričakujejo, da se bom bolj vključil v družbo, kar pa moj značaj in žalost po smrti soproge nista še pripravljena. Spomin na soprogo Jožico je preveč globok, da bi lahko to spremenil, če kdaj sploh bom sposoben izstopiti iz žalovanja in spremeniti način življenja, ki ga živim po izgubi drage soproge. Kako mi je težko vedo samo nekateri. Iz pestrega najinega življenja polnega načrtov, kaj vse bova še postorila sem padel v samoto, da živim sam v hiši, ki je bila prej polna življenja, če tudi so se otroci vsak po svoje postavili na svoje noge, midva pa sva se sprijaznila, da naju vsaj na kratko obiskujeta z vnuki. Kar čez noč se je vse spremenilo, ni obiskov, če pa že so, so kratki in bolj folklora,  kot pa obisk očeta in dedija, ki preživlja cele dneve sam. Edino, kar me nekako ohranja in drži po konci je dvakrat na dan obisk groba in na njem prižiganje svečk v spomin na mojo življenjsko spremljevalko ter prelivanje solza katerih ne morem in nočem ustaviti. Naj več pa mi pomaga v teh težkih časih, moj zvesti spremljevalec kuža Jaka, nekdanji ponos Jožice. Ona ga je izbrala, mu dala ime in ji bil ves čas, kot družinski član.

Moje življenje po smrti moje drage soproge je ena sama kalvarija, ne vredno človeka. Težki so dnevi, kljub delu, ki ga moram opraviti, a večeri so nepojmljivo dolgi in kruto težki. Moja vzgoja, katero sem prejel od staršev ni bila nič špartanska, ampak kulturno krščanska. Zato ne morem prekiniti žalovanja kar na zahtevo bližnjih. Moji starši so nas otroke učili tudi žalovanja. To naj bi trajalo leto dni ali več in ne tako kot je sedaj, ko žalovanja za ljubljeno osebo skoraj ni. Kdor v zakonu ni slišal tudi žvenketa "žlic", kot se reče manjšim nesporazumom v zakonu, ta ne ve kaj je ljubezen do zakonca, kaj še da bi vedel kakšna je žalost ob izgubi dragega partnerja. Zato se ne čudim današnji mladini, ko že drugi ali še celo isti dan po pogrebu obiskujejo zabave ali pa sami prirejajo veselice že na samem pogrebu. Kakšen naj bo potem svet dobrot in sožitja med ljudmi. Zato toliko vojn in škodoželjnosti ter fovšije, da človeka že ob pogledu na tak način življenja zmrazi. Žalostno je v vsem tem, da tolikokrat dvigne roko brat nad brata ali celo svojega otroka ali pa otrok dvigne roko na svoja starša. Sreča moja je ta, da sem že globoko zajadral v jesen življenja in da tega stanja žalosti ne bom dolgo gledal in doživljal.

Te zgoraj zapisane besede so samo utrinek ali insert polletne samote in žalosti. Vsak dan se mi pogosteje prikrade želja, da se pridružim soprogi v njenem novem domu. Srčno upam, da bo Bog uslišal mojo željo in me dal poklicati. Lahko bi zaključil z besedami mojega dobrega prijatelja, ki me je tolažil v tistem najhujšem času, ko nisem vedel kje sem in kam grem. Izrekel je krut stavek realnosti. Jože dozoreli smo, sedaj samo čakamo, da Matilda potrese drevo življenja ter da zreli plodovi odpadejo-mo in dajo-mo prostor novim rodovom.

Lep a zelo žalosten pozdrav vsem, ki se vam bo ljubilo brati moje zapisane besede, neutolažljivi vdovec  Jože.

Jože Zupančič