Predlog Zveze delovnih invalidov Slovenije za dopolnitev 57. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije Covid-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo.
PREDLOG ZA DOPOLNITEV 57. ČLENA
ZAKONA O INTERVENTNIH UKREPIH ZA ZAJEZITEV EPIDEMIJE COVID-19 IN OMILITEV NJENIH POSLEDIC ZA DRŽAVLJANE IN GOSPODARSTVO
Eden izmed ukrepov za blaženje negativnih posledic virusa COVID-19 za državljane je tudi določitev enkratnega solidarnostnega dodatka za upokojence, ki je opredeljen v 57. členu zakona o interventnih ukrepih. V Zvezi delovnih invalidov Slovenije močno podpiramo predlagani ukrep, vendar menimo, da je navedeni člen potrebno dopolniti.
Predlog zakona v 4. odstavku 57. člena namreč določa, da so do enkratnega solidarnostnega dodatka upravičeni tudi prejemniki nadomestil iz invalidskega zavarovanja, ki so brezposelne osebe in imajo stalno prebivališče v RS. Glede na 6. odstavek predmetnega člena in v kombinaciji s 3. odstavkom je razumeti, da bo višina solidarnostnega dodatka izplačana glede na višino nadomestila, ki ga prejema upravičenec in ne glede na višino pokojnine od katere je to nadomestilo odmerjeno, kar se nam zdi smiselna in pravilna rešitev. Brezposelni delovni invalidi so namreč izjemno ranljiva skupina, saj gre najpogosteje za dolgotrajno brezposelne osebe, ki so bistveno manj konkurenčne na trgu dela in težje zaposljive, poleg tega imajo zaradi svojega zdravstvenega stanja manj možnosti za pridobivanje dodatnih dohodkov na drugih podlagah (izven delovnega razmerja). Nadomestila iz invalidskega zavarovanja pa so nizka in ne zadostujejo niti za pokritje minimalnih življenjski stroškov. Zato se vsekakor strinjamo, da morajo brezposelni delovni invalidi biti vključeni v krog upravičencev do solidarnostnega dodatka.
Vendar menimo da pri tem ukrepu ne gre prezreti niti zaposlenih upravičencev do nadomestil iz invalidskega zavarovanja, torej zaposlenih delovnih invalidov. Zato primarno predlagamo, da se prizna enkratni solidarnostni dodatek za vse prejemnike nadomestil iz invalidskega zavarovanja ne glede na delovnopravni status, pri čemer so brezposelni prejemniki nadomestil upravičeni do dodatka glede na višino izplačanega nadomestila, torej skladno s kriteriji določenimi v 3. odstavku. Zaposleni prejemniki nadomestil pa so upravičeni do najnižjega zneska dodatka.
Podredno pa predlagamo, da se pri ureditvi solidarnostnega dodatka nikakor ne prezre tistih delovnih invalidov, prejemnikov nadomestila, ki zaradi invalidnosti delajo krajši delovni čas od polnega in so v času epidemije bili napoteni na čakanje na delo. Delovni invalid, ki dela krajši delovni čas od polnega, prejema plačo sorazmerno delovnemu času za katerega je zaposlen, iz naslova invalidnosti pa prejema delno nadomestilo oz. delno invalidsko pokojnino. Vendar ti delavci najpogosteje na mesečni ravni tudi v normalnih razmerah ne prejemajo niti minimalnega osebnega dohodka, saj seštevek plače za krajši delovni čas in nadomestila iz invalidskega zavarovanja največkrat ne dosega višino minimalne plače. Situacija pa se bo drastično poslabšala zaradi epidemije. Sedaj bodo delavci, ki delajo krajši delovni čas in so bili zaradi epidemije napoteni na čakanje na delo doma (s pravico do nadomestila plače v višini 80% od osnove) še bolj ogroženi, saj bo njihov dohodek iz dela še nižji kot sicer. Zato menimo, da je primerno, da se tudi zaposleni invalidi vsaj v navedenem obsegu vključijo med prejemnike solidarnostnega dodatka.