70 skupnih let naših članov Lizike in Jožeta Šeligo

Konec meseca aprila stanaša članaLizika in Jože Šeligo iz Sp. Negonja pri Rogaški Slatini s svojimi sorodniki in prijatelji praznovala častitljivo obletnico – 70 skupnih let zakonske zveze.

Zbralo se je skoraj sedemdeset sorodnikov, prijateljev in sosedov, pri cerkvi sta jih po starih običajih pričakala muzikanta s frajtonarico in klarinetom. Mašo sta darovala domači župnik Jože Vehovar in nekdanji kaplan v Rogaški Jožef Lipovšek. S svojo prisotnostjo in voščilom je slovesnost dopolnil tudi slatinski župan mag. Branko Kidrič. Praznovanje so nadaljevali s kosilom in veselim druženjem na izletniški kmetiji Brioni.

Lizika in Jože sta naša člana že več kot 40 let. Lizika je 2. najstarejša in Jože 4. najstarejši člani ODI Zg. Posotelje. Še vedno se udeležita naših srečanj za težje gibljive, ostalih aktivnosti pa žal ne zmoreta več. Lizika je junija praznovala tudi 95. rojstni dan. Ker tako visokega jubileja naši člani še niso obeležili, smo ju obiskali, in jima čestitali tudi predstavniki vodstva našega društva ter si vzeli čas za pogovor. 

Lizika Seničar se je rodila 1928. leta v petčlanski družini v Perneku pri Rogaški Slatini in že pri treh letih izgubila očeta. Živela je z mamo in bratom v velikem pomanjkanju, mlajšo sestro so morali dati na kmetijo starih staršev. Kmalu je dobila očima s katerim se nista razumela in potem je prišla vojna. Lizika je morala za eno leto na prisilno delo na kmetijo v Avstrijo. Po vrnitvi se je izučila za šiviljo, vendar službo je bilo v tistih časih zelo težko dobiti. Sezonsko se je zaposlila v Zdravilišču Rogaška in tam spoznala Jožetovo sestro, ki jo je povabila na Jožetov »apšit« - veselico ob odhodu na služenje vojaškega roka.

Jožef Šeligo je prijokal na svet 1930. leta v skromni kajžici, ki je stala na mestu današnjega kamnoloma v Čača vasi. Njegov oče je bil vdovec pri petdesetih, ko je spoznal pol mlajšo deklo in z njo imel še pet otrok. Jožek je bil četrti in tako podhranjen, da je šel v šolo šele z osmimi leti in štirinajstimi kilogrami. Še zdaj ima pogosto solzne oči, ko vidi preveč hrane in se spomni, kako strašno je bil v otroštvu lačen. Da so rešili še ena lačna usta je tudi Jožek, kakor njegovi starejši sorojenci, moral h kmetu služit. O, koliko je prejokal, ker bi bil rad pri mami, pa se je moral sprijazniti s tem, da ja spal pri kravah ali pri hišnem gospodarju. Še pred odhodom v šolo je moral napasti krave in velikokrat zaradi dela ni mogel v šolo. Vendar je bil zelo brihten, med odličnjaki. Žal po končani osnovni šoli ni bilo nobene druge možnosti kot čimprej poiskati zaposlitev. Dobil jo je v Slovenski Bistrici, kamor so fantje večkrat hodili peš preko Boča. Ob treh zjutraj od doma… In prišel je čas, ko je moral tudi on na služenje domovini.

Lizika in Jože

V skromni kmečki hiši, kjer je sicer bil »pušlšank«, so naredili veselico ob odhodu vaških fantov v vojsko. Povabili so tudi harmonikarja in seveda dekleta, da so lahko zaplesali. Domače dekle je rado videlo Jožeka in tudi njeni starši so mu dali vedeti, da bi ga imeli za zeta. Ko pa je na veselici spoznal Liziko, so se vnele iskrice. Lizika mu je dala naslov in že čez tri dni ji je pisal iz vojske. Tako se je nadaljevalo in kmalu po vrnitvi iz vojske sta se vzela. Liziko je sicer snubil bogati kmet iz Prekmurja, vendar se je odločila, da bo imela moža, ki ne bo imel nič, da ji ne bo »naprej metal« njene revščine. Poroka je bila sila skromna, Lizika je imela novi kostim, Jože si je izposodil kravato in plašč. Svatov je bilo malo, prišli so v Seničarjevo kajžico, edino darilo ob poroki je bila prazna denarnica.

Družina Šeligo

Začela sta skupno življenje in kmalu se jima je rodila prva hčerka. Jože je ni niti videl - namesto veselja je moral v vojsko – za Trst. Po vrnitvi je družinica dobila sobico na podstrešju hotela v Rogaški in pridružila se jim je še ena punčka. Kljub težkim razmeram sta kupila v Spodnjem Negonju parcelo in začela ročno delati izkop za hišo. Teren je bil lapornat, potrebno ga je bilo razstreljevati z dinamitom. Jože ga je dobil v službi in skupaj z Liziko sta vrtala luknje in jih polnila z razstrelivom. In zgodilo se je, da ni hotelo počiti. Oba sta se zavedala smrtno nevarnega položaja, vendar se je Jože odločil, da gre pogledat. Lizika takrat ni pomislila na dve majhni punčki. Stekla je za svojim dragim, ga prijela za roko in rekla: »Če bo počilo naj ubije oba«. Na srečo ni počilo. Lizika se spominja, kako težko je bilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja dobiti gradbeni material. Da je lahko kupila opeko, je morala s kolesom štirideset kilometrov daleč. Za vsako vrečo cementa je bilo treba čakati in jo potem s kolesom odpeljati. Pesek so iskali po potokih in ga vozili v samokolnici ali na vozičku…Mnogokrat sta bila ves dan le ob kruhu in vodi. Ob težkem delu v službi in gradnji hiše sta dobila še tretjo hčerko in se kmalu zatem vselila v hišo. Res je bila narejena le na grobo, brez vode in sanitarij, imela pa je okna in vrata in bila je njuna. Lizika je končno povila še sina in počasi so se začeli lepši časi. Postavila sta hlev, kokošim in prašičem so se pridružili zajci in tri krave. Končno sta se lahko vsak dan do sitega najedla.

Težko delo je pustilo posledice – Lizika je kmalu po štiridesetem pristala na berglah in so jo invalidsko upokojili. Jože je poleg službe in dela doma ogromno pomagal pri vseh gradbenih delih v slatinski župniji. Slatinčani so ga poznali tudi po tem, da je vodil duhovnike ob božičnem blagoslovu domov. Še danes se spomni skoraj vseh hiš v slatinski občiniin tudi tega, da so bili večinoma zelo lepo sprejeti.

Otroci so rasli in se osamosvojili. Osemkrat sta se razveselila vnuka, devetič pa tudi edine vnukinje. Po številnih operacijah je Lizika odložila bergle in prišel je tudi čas, ki sta si ga lahko vzela zase. Pridružila sta se različnim molitvenim skupinam, obiskovala duhovne vaje in obnove in poromala na mnoge svetovno znane božje poti. Otrokom in sorodnikom sta pošiljala kartice iz Međugorja, Rima,Lurda, Fatime, Čenstohove…

Praznovala sta srebrno, zlato, biserno in diamantno poroko, doživela rojstvo desetih pravnukovin zdaj tudi platinasto poroko. Lizika se pošali: »Kakor angleška kraljica Elizabeta. « 

Jože doda: »Ampak midva sva se uradno poročila kar desetkrat – štirikrat civilno in šestkrat cerkveno.«

Še vedno živita dokaj samostojno življenje v hiši s sinovo družino. Lizika je večinoma na vozičku, vendar še marsikaj skuha in skrbi za njuno zdravje. Jože je še bolj okreten, gre na kratek sprehod, ženi prinese kar sama ne more, pomije in pospravi posodo, Lizika ga opomni na tisto kar pozabi. Ko sta sama skupaj gledata televizijo, največ spremljata politiko, verske oddaje in svete maše. Bereta Družino, Ognjišče, Rogaške novice in še marsikaj, skupaj rada rešujeta križanke, Lizika tudi sudoku.

Zelo sta vesela, ko si zanju vzamejo čas hčerke in vnuki. Tudi zapojeta rada. Zelo sta hvaležna za vse, kar jima kdo naredi ali prinese.

Avtor: Betka Šeligo Plavčak, ODI Zgornje Posotelje
Avtor fotografij: Betka Šeligo Plavčak, ODI Zgornje Posotelje

Lizika in Jože z otroci (vsi so invalidi - dolgoletni člani)	s pričami, duhovnikoma in slatinskim županom	S predsednico in podpredsednikom ODI Zg. Posotelje
Zapisana na lipovem listu društvenega prapora	na srečanju težje gibljivih ODI Zg. Posotelje