Na svetu je veliko čudes. Tudi čas korone je ena izmed njih. Za nas, prostovoljce, je v tem času delo zelo oteženo, saj ne moremo imeti osebnega stika, druženja so prepovedana. Kaj potrebuje invalid, ki živi sam? Vsekakor družbo, oseben kontakt, stisk roke, toplo besedo … Ko je človek sam s svojimi skrbmi se večkrat zgodi, da ga postane strah življenja. Res je, samota ubija. V društvu skozi programe vrsto let krepimo sodelovanje med invalidi.. Vajeni so druženja, vajeni so, da gredo po nakupih, s prijatelji na klepet.