DI Hrastnik: Srečanje ob martinovanju, 13.11.2010

Leto je naokrog, zato smo se zbrali, da Martinovo bi praznovali, se poveselili, malo pokramljali in veselo zaplesali. Že kar nekaj let Društvo invalidov Hrastnik uvršča v svoje programe praznovanje oz. srečanje ob prazniku Svetega Martina.

Ne vem zakaj sem si zabila v glavo, da je najlepše praznovanje Martina prav v dolenjskih krajih. Zato sem se letos odločila, da bi se peljali malo dalj od Krškega.
Zbrali smo se v soboto, žal je bilo to trinajstega, na hrastniških avtobusnih postajah, celo na Čeče in Turje nismo pozabili. Ura je bila 16. , z malo zamude smo končno napolnili naš avtobus.

Prvi postanek je bil v Sevnici, kjer smo se malo odžejali in pretegnili noge. Nato pa smo nadaljevali pot do Podbočja. To je mali kraj, deset minut stran od znane Kostanjevice. Že pri vstopu v prijetne prostore smo ugotovili, da bo letos dovolj prostora za vse plesalce. Domačini turistične kmetije Hribar so nas prijazno pričakali z aperitivom. Sledila je večerja, člani glasbenega tria Suha pipa so pa že zaigrali prvo napitnico. Zabava se je takoj pričela v popolni sestavi, saj so bili skoraj vsi na plesišču - od najstarejšega pa do najmlajšega. Najstarejšega člana, ki se je med prvim zavrtel na plesišču, smo spoznali in ugotovili, da ima že kar 82 let. Najmlajšega pa nismo iskali, kajti vsi skupaj smo se počutili najmlajši.
Muzikanti Suha pipa so nam prikazali pravi obred, kako se krsti vino. Bilo je zelo zanimivo, toda naši člani so komaj čakali, da ponovno zaigrajo in da se plesišče napolni. Ura je že kazala preko polnoči, toda domov še ne bi šel nihče. Ravno takrat, ko je bilo najbolj prijetno, je bilo treba žal tudi zapustiti prizorišče in se napotiti proti domu, kajti čakala nas je še dolga, dolga pot do doma. Moram reči, da skoraj nihče še ni bil zaspan. Doma smo vendarle bili okrog 3. ure in 30 minut.

Toda s prihodom domov, za nas še ni bilo konec praznovanja Martina. Že ob 13. uri smo se najbolj korajžni podali na novo praznovanje. S kombijem smo se odpeljali na turistično kmetijo Širca , malo naprej od Ptuja proti Vurbergu. Pričakala sta nas prijazna gostitelja Silva in Marjan ter njuna hči Svetlana, ki je bila pred dvema letom celo kraljica vina. Ponovno smo se veselo zabavali, čeprav smo bili kar precej utrujeni že od krokanja prejšnje noči. Toda če je zabava, naj bo zabava kot se spodobi in na utrujene noge smo pozabili. Bilo je enkratno in dogovorili smo se že, da srečanje ponovimo še v letošnjem letu.

Moram se zahvaliti vsem udeležencem, kajti zelo prijetna skupina je bila, nihče ni bil siten, niti utrujen, bili pa smo vsi zelo žejni, kajti na poti proti domu nismo srečali nobene gostilne.

Takšna srečanja vodim že več kot deset let in mislim, da smo vsako leto bolj zadovoljni, saj smo vedno starejši ter takšnih zabav in srečanj vedno bolj že(l)jni.

Minka Rizvič 

Ena stran v pričakovanju Maritna	Druga stran v pričakovanju Martina	Glasbeniki so nam kaj hitro zagodli
Mi smo pa zaplesali	Dočakali smo ga, prišel je sv. Martin	Prosili smo ga za vino
Prosili za vino na različne nacine	In prošnje so bogato obrodile	Mi pa smo se veselili
Se igrali	Pomagali glasbenikom	In še kar plesali