DI Kranjska Gora: 14. pohod v Tofov graben

23. junij - Hoditi, si krepiti zdravje in občudovati lepote, katere so cenili že mnogi popotniki, je res užitek  

Gornjesavska dolina je prepričljivo ena najlepših alpskih dolin v Julijskih Alpah. Na vzhodu se pred vstopom razprostira Radovljiška kotlina z biserom med biseri, Bledom. Vstop v 35 km dolgo dolino budno čuvata, na severni strani Stol, najvišji vrh v Karavankah, na južni strani pa mogočna planota Mežakla. Na zahodni strani pri izhodu doline, pa sta postavljena na jugu mala in velika Ponca, na čigar vznožje so položene skakalnice v Planici, na severu pa gora Peč, bolj znana, kot tromeja treh narodov Germanov, Romanov/Furlanov in Slovanov. Dolina se od tu naprej nadaljuje v Kanalsko dolino. Skozi celo Gornjesavsko dolino pa lahko občudujemo odcepe v prečudovite alpske/gorske doline, katere na tem delu Julijskih Alp ustvarja dvaintrideset (32) gorskih vršacev, med seboj povezanih z gorskimi slemeni. Na izhodu Gornjesavske doline pa se ustvarja še ena zanimivost, to je razvodje porečja naše reke Save in Koroške Zilje.

V Gornjesavski dolini so naselja Kranjska Gora, Mojstrana, Dovje, Belca, Gozd Martuljek, Srednji vrh, Podkoren, Rateče, Zgornja Radovna. Ta naselja so se oblikovala po 14. stoletju, ko so pastirji drobnice začeli prihajati iz Koroške Ziljsko-Dravske doline v Gornjesavsko dolino. Začeli so krčiti mogočne gozdove, si postavljati skromna bivališča in spreminjati tla v rodovitna zemljišča.

Največji kraj Kranjska Gora in njeni prebivalci so se po pripovedovanju nekaterih kronistov (Valvazor), najprej imenovali Borovci, naselje pa Borovška ves. Drugi zapisujejo in trdijo, da se je kraj imenoval Marija na Belem produ. No, te zgodbe pustimo zgodovinarjem, pa naj si z njimi služijo svoj kruh.

Da je vse to resnično možno, pričajo tudi zapisi, da se je pokristjevanje prebivalcev doline začelo že leta 745, ko so bili prisiljeni zamenjati mnogoboštvo za krščansko vero. Ob nastajanju današnje turistične Kranjske gore so te prostore upravljali gospodarji briksenški škofje, dežela pa se je imenovala »Kranjska marka«. Ustanavljali so župnije, med njimi tudi Kranjsko Goro, kar nam priča tudi listina o zidanju cerkva iz leta 1362. Prebivalci pa so izkusili tudi turško silo z njihovimi upadi ob prehodu v Dravsko in Ziljsko dolino.

Boljši in hitrejši razvoj je pripeljala v Gornjesavsko dolino 14.12.1870 otvoritev železniške proge Ljubljana-Ratece-Trbiž. Šestindevetdeset let pozneje 31. marca 1966, pa je iz doline odpeljal zadnji vlak, kar je gospodarstvo Gornjesavske doline začasno zavrlo. A ne za dolgo. Naj omenim še veliko naravno katastrofo 12. marca 1916 ki je dolino za vedno zaznamovala, ko je ogromen snežni plaz zasul pod Vršičem na stotine ruskih ujetnikov, ki so čistili in gradili Vršiško cesto, da je Avstroogrska džava lahko oskrbovali soško fronto.

No dovolj zgodovine in opisovanja krajev, kjer si mi člani DI občine Kranjska Gora nabiramo fizično in psihično kondicijo za bolj zdrav jutri. Prav rad bi povabil med nas tudi vas, kateri prebirate te vrstice. Triindvajsetega junija smo se člani, triindvajset po številu, zbrali v Jasni, to je zaselek blizu Kranjske Gore in se podali na cca 4.00 ure dolgo pot (dve uri in pol gor in uro in pol nazaj), pod samo Špikovo skupino, do Tofovega grabna. Pot nas je vodila po lepo speljani poti, ki jo uporabljajo kmetje za spravilo gozdnega bogastva v dolino. Sprva nas je malo strašilo vreme, no pa se je sam Bog nas usmilil in na koncu nas je že obsvetilo sonce. Opisovati, kaj med samim pohodom doživljamo, je že na meji misije nemogoče. Vsak pohodnik je zgodba zase, steza dovoljuje tudi hojo dveh z ramo ob rami tako, da je skozi ves čas možno prijetno poklepetati s sopotnikom. Vsak korak smo višje in odpirajo se novi in novi pejsaži, katerih še ni zaznamovala človeška nečimrnost. Vse je še naravno. Duša skoraj ne more zaobjeti vseh pogledov na naravne lepote vseh mogočih oblik in barvnih spektrov.

Kako so imeli prav naši predniki, da so te lepote zavarovali, kot narodno vrednoto z nazivom Triglavski narodni park. Na ta način so zavarovali to prečudovito prirodo pred grabežljivci in prekupčevalci ter pozidavi in tako bo ostalo ohranjeno še tudi za naše zanamce. Spodaj podpisani, bi rad videl da bi zanamci še mnogo let lahko občudovali te lepote, poslušali žuborenje čiste studenščnice, občudovali kozoroge, gamse in poslušali prhutanje orlovih kril, vriskanje pastircev s čredo ovčic in vriskanje plezalcev v stenah naših gora. Želim pa si tudi, da bi se rodilo še veliko Jakobov Aljažev, da bi vse te lepote ostale v Slovenskih rokah.

Preveč sem prevzet od pogledov, pa sem kar zašel s pisanjem iz smeri. Ko smo prispeli na cilj smo si privoščili kratek počitek, ne predolg, ker smo vsi po vrsti pošteno oznojeni in že smo v koraku, ki nas vodi proti izhodišču. Prispeli smo utrujeni, a več kot zadovoljni, da smo premagali vsak samega sebe in dokazali, da še zmoremo.

Od tu smo se odpravili še v vas Kranjska Gora, kjer smo pri Martinu, tako se imenuje dobra vaška gostilna, nadaljevali ob malici in zapitku še druženje, ki je trajalo tja v pozno popoldan, ko smo se razšli vsak na svoj dom z obljubo, da se vidimo konec meseca ko bo izlet med Dolenjske gričke, poraščenimi z najlepšo rožo, ki vince daje, kot pravi v pesmi Lojze Slak.

Predsednik DI
Jože Zupančič