DI Kranjska Gora: Dan, ki nima posebne vsebine namenjene prijateljem, je izgubljen

Lahko bi začel takole: Nobene zadeve na svetu ni v tako majhnih količinah, kot je dobrih prijateljev ! »Prijatelji« te poznajo, ko ti gre dobro. V nesreči pa ti spoznaš prave prijatelje. In kaj je prijatelj? Ko sem pred njim lahko jaz jaz, ki me sprejme takšnega, kot sem. Resnica je pa tudi ta, da veliko takšnih prijateljstev v življenju ne moreš skleniti. Če imaš enega ali dva, je to neizmerno bogastvo. In kdaj ugotoviš, da imaš tako bogastvo. Prijatelj pride, ko smo srečni in če ga povabimo, a če smo nesrečni, pride sam. Če to razmišljanje zaključim z meni ljubo definicijo. »Prijatelji so kot zvezde v oblačnem večeru, veš da so, a jih ne vidiš«

A zakaj takšen uvod z ugotovitvami, ki so stare kot človeštvo in to pred mojim zapisom nekega izleta v Belo Krajino. Predlagam, da se vrnemo v četrtek štirinajstega aprila tega leta. Dan je bil kot naročen za potovanje. Ni bilo vroče, ni bilo dežja, pa tudi prehladno ni bilo, seveda če govorimo o vremenu. Če pa govorimo o vzdušju udeležencev izleta, je bilo zelo prijetno toplo, brez hladnih pogledov, kaj pa ti tukaj delaš? in bilo je nasploh sončno razpoloženje.

Na avtobus, ki nas bo popeljal v želeno smer in zaželeni cilj, smo začeli vstopati v Ratečah in zadnji potnik je vstopil na Blejski Dobravi. Tako zbrani, kot družba prijateljev smo v dobri družbi našega voznika, kmalu začeli ugotavljati, da mimo nas brzijo znani ali manj znani kraji. Za spoznavanje krajev skozi katere smo se vozili in nekaj malega zgodovine pokrajine, sem poskrbel spodaj podpisani.

Pot je bila vse skozi zanimiva. Skozi Gorenjsko, kjer kraje poznamo, sem udeležence seznanjal kaj delamo v DI, kaj načrtujemo v prihodnje, pa tudi s katerimi težavami se ukvarjamo. In tako je že je bila tu Ljubljana, naša največja vas. Zaradi izgradnje naših avtocest danes ni potrebno, da v druge pokrajine potuješ skozi omenjeno glavno mesto. Kar zdrveli smo skozi predor v Šentvidu in že smo bili na Dolenjski strani.

Prva občina skozi katero smo potovali od tu, je bila Škofljica, katera je znana po protialkoholnemu sanatoriju, zdaj že pokojnega dr. Janeza Ruglja. Tu so jih veliko odvadili te grde razvade. Je pa tudi nekaj takih, ki trdijo da so jih »zašuštral« in pijejo še kar naprej. V tej občini je nastal (1902-1907) najlepši Slovenski roman Pod svobodnim soncem, avtor Fran Saleški Finžgar.

Že smo na področju občine Grosuplje. Tu kakšnih znanih pisateljev ni bilo, je pa nekaj znanih obrazov iz malih ekranov, ampak o tem kdaj drugič in kje drugje. Že nas pozdravlja edini Slovenski polž, katerega imajo Višnjegorci privezanega na zlati verigi, vse od časov, ko so izrekli znano sodbo kozlu in ga tepli po senci. Joj kakšne bolečine je moral pretrpeti kozel. In že je tu vasica Muljava, kjer nas pričaka Krjavelj s svojo bridko sabljico, verjetno se sedaj boji prihoda Janičarja, kajti hudiča je že presekal na dvoje.

Tandem voznik in avtobus sta nas že pripeljala v dolino najlepše Dolenjske reke Krke, katera privre na dan v mali vasici istega imena. Kot bi mignil, smo že v središču Suhe Krajine, v Žužemberku. Naselbina se omenja že 1000 let. Letnica je vklesana nad vhodom v štirioglati romanski stolp, zraven pa je bila leta 1046 zgrajena grajska kapela sv.Urha. V Žužemberku je obstajal tudi ceh strojarjev, ki ga je odobrila cesarica Marija Terezija leta 1775. Njegovi člani so izdelovali podplate in irhovino, ki se je uporabljala za hlače, predpasnike, vinske mehove in vreče za žito. Žužemberk je imel tudi svojo smodnišnico. Izdelovanje smodnika pa je prenehalo, ko je bila ustanovljena državna smodnišnica v Kamniku. Žužemberk je s svojo bogato obrtno dejavnostjo in najstarejšo papirnico, fužine v Zagradcu, a še posebej železolivarna na Dvoru, predstavljal živahno gospodarsko dejavnost v zgornje-krški dolini. Žal jih je leta 1893-94 obšla železna cesta in kraji so začeli stagnirati. Končni smrtni udarec pa je krajem zadala oblast po drugi svetovni vojni.

Tu smo imeli prvi postanek za jutranjo kavico in ogled že precej obnovljenega gradu. Kaj hitro smo nadaljevali proti Dolenjskim toplicam, kraju ki je imel že davnega 1776 prvi hotel na področju sedanje Slovenije. Doktor Anton Kastelic je leta 1777 opravil prvo analizo termalne vode in jo objavil na Dunaju. Dolenjske Toplice so od takrat sodile med najbolj ugledna zdravilišča tedanje avstro-ogrske monarhije. Najpomembnejšo prelomnico v povojnem obdobju pa predstavlja leto 1973, ko se je zdravilišče priključilo Tovarni zdravil Krka iz Novega mesta in od takrat beleži turistični center stalni vzpon in izboljšanje ponudbe gostom, ki se zelo radi vračajo.

Že se vozimo skozi vasi, katere so nekoč naseljevali »Kočevarji« proti Belokranjskim vratom. Od tu se spustimo v samo Belo krajino. Prva naša postaja je Semič, pravzaprav Vavpča vas. Tu nas počaka vinogradnik Samoel Malnarič, gospodar vinske kleti. Pri njemu smo imeli učni uri, kako se prideluje, kako se neguje in do neguje dobro vino. Seveda pa brez pokušnje pri taki ponudbi ne gre. Gospodinja je pripravila še belokranjsko pogačo, pa domači sir, skratka vse kar v takem trenutku gre skupaj. Za dobro vzdušje pa smo poskrbeli udeleženci s pesmijo, ki govori o dobri kapljici.

Kar težko se je posloviti od tako obložene mize. Pač, to je davek enodnevnega izleta. Od tu nadaljujemo v srce Bele Krajine v vas Dragatuš na turistično kmetijo Pri Štefaniču. Ob prihodu harmonikar že vleče meh, gospodinja ponuja vstopnico v obliki aperitiva, na kar se posedemo za pogrnjeno mizo in druženje prijateljev začnemo z dobrim kosilom. Eni kosilo zalivamo z belokranjsko črnino, drugi z domačim sadnim sokom. Vsa ponudba sloni na domači proizvodnji, kar šteje nam v slast gospodarju pa na dober glas.

Od tu naprej družba začne uresničevati dejanja iz naslova in prvega odstavka. Dobro vzdušje družbe, prijetna glasba in pa prijazno osebje, skupaj dajejo nam dober občutek, da smo kot ena družina dobrih starih prijateljev. Časovna dimenzija samega dogajanja vsem nam ne pomeni nič, kar globok in razočaran vzdih se sliši, ko sem pozval družbo, da bo čas da se poslovimo od gostiteljev, ker nas čaka še naporna vožnja do doma.

Po slovesu in obljubi, da še pridemo, nas šofer popelje preko Gorjancev v Dolenjsko prestolnico in na novo avtocesto, tako, da smo po dobrih treh urah zopet v naši prelepi dolini, pod Špikovo skupino, mogočnim Razorjem na eni in mogočnimi Karavankami na drugi strani.

Še slovo od prijateljev in že hitimo vsak na svoj dom seveda, z obljubo, da se vidimo v naslednjih akcijah, kot je pohod do izvira Save v Zelencih, kopanje v Madžarskih toplicah in na izletu na Sveto Goro nad Novo Gorico.

No o tem pa drugič, dragi bralec tebi pa prijetne dni, dokler se zopet ne oglasim z novimi spoznanji.

Predsednik DI
Jože Zupančič