DI Kranjska Gora: Invalidi in »Družabni dan na snegu«

Dne 20 januarja 2011 ob 10h dopoldan smo se člani invalidi, 50 željnih popestritve zimskih dni, zbrali ob žičnici v Gozd Martuljku, ter si vzeli čas za družabni dan na snegu. Po decembrskih in prvo januarskih praznikih so člani že prav željno čakali prvega letošnjega srečanja. Kaže da se je srečanja razveselilo tudi vreme, ki je nas obdarilo z ne premrzlim ali pretoplim dnem ampak z prijetnim brezveterjem ter čistim ozračjem ki je nudilo lepe poglede na naše Alpske vršace. Pogled po okolici je kazal sliko, kot da je čarodej postavil svoje kulise.

Že pred napovedano uro začetka srečanja smo bili vsi na dogovorjenem kraju. Na vrsti so bila še voščila za dobro zdravje v začetem letu. Bilo je tudi mnogo vprašanj, kot je, kje si pa dočakal začetek novega leta, kaj pa zdravje in še mnogo sličnih, kot si jih postavljajo dobri prijatelji in veseli znanci.

Po uvodnem pozdravu in zdravljici spodaj podpisanega smo se razšli vsak v svojo smer. Večina si je za svojo zabavo na snegu izbrala sanke, nekateri so kombinirali prvi del tek na smučeh in drugi del sankanje, tretja skupina pa se je le sprehajala in družila. Vsi pa smo si na ta način ohranjali in krepili zdravje, kar je z leti vse bolj iskana in cenjena dobrina.

Na že pripravljenih progah, za katere skrbi Lokalna turistična organizacija, smo uveljavljali svoje sposobnosti, nekateri bolj korajžno drugi bolj previdno. Vsem nam pa je bil cilj, čim več časa porabiti za svojo rekreacijo, istočasno pa se družiti, pogovarjati, izmenjavati mišljenja. Rekreacija na svežem zraku pa tako in tako naredi človeka sproščenega in nas, katere je življenje nekako zaznamovalo, zopet povrne v razmišljanje, da še nismo za na odpad.

Rekreacija na svežem zraku in pa napor v tekaški smučini, vlečenje sani in spuščanje po tri km dolgi sankaški progi, pa zahteva tudi dobro podlago. Zato je predsednica odbora za izlete in rekreacijo pripravila tudi obilno malico v obliki kranjske klobase z vsemi dodatki, ki se strežejo ob taki priliki. Malica je šla prav dobro v slast in tek vseh sodelujočih na družabnem dnevu. Za popestritev našega druženja je pripravila tople napitke čaja in kave, za korajžo pa tudi nekaj domačega pelinkovca.

Naj svoje misli vrnem na zimsko družabno srečanje prijateljev. O zmagovalcih si skupina ni delala skrbi, vsak, ki je prisopihal do vrha sankaške ali opravil nekaj korakov v smučini, je bil zmagovalec. Če bi že delili medalje bi jo morali podeliti dobri volji in smehu ki smo se ga, kot prehlada nalezli drug od drugega. Verjamem, da smo nekaj tega dvojega odnesli tudi vsak sebi domov in da bo imela dobra volja in smeh pri posamezniku dolge učinke.

Namen, ki smo si ga zadali pred organizacijo druženja na snegu je bil prav prepričljivo dosežen. Za nas je druženje tista energija, ki vrača posamezniku veselje in upanje, da ni vse tako črno, kot si predstavljamo, ko smo sami v svoji osamljenosti.

Za izteklo akcijo si upam trditi, da je bila uspešna tudi po organizaciji in udeležbi.

In kot rezime temu poročilu. Z veseljem zapišem, da se je v teh letih od kar sem v društvu na tem položaju zgodilo nekaj velikega, na kar sem zelo ponosen. Odnosi v društvu so iz tistih dveh besed, kot je dober dan ob srečanju člana s članom, prešlo na poznanstvo ter zadnje čase pa postaja že prijateljsko vzdušje. Člani že sami iščejo poti, da se srečajo med seboj ter se obiskujejo na domovih. Naši sestanki, izleti in pohodi niso več neka dejavnost društva, ampak so srečanja že prešla v prijateljska druženja, ki ga ni pametno zamuditi. Da ne bo videti preveč samopašno, res nismo prodrli še do vseh članov, upam pa si trditi, da dve tretjini članov že komaj čaka od enega do drugega srečanja. Srčno želim in upam, da zgledi vlečejo in da bo tega vsak čas več..

Predsednik DI:
Jože Zupančič