DI Kranjska Gora: Izlet v Stično

30. junij - Odprimo srca za pozabljene vrednote!

Vsak, ki se je že kdaj odločil, da skupinsko preživi dan v premikanju/potovanju je ugotovil, da je to, kot dobra tableta proti glavobolu. Doživljaš nove dogodivščine, pozabiš na vsakdanje probleme, na škodoželjne sosede, fovšijo okolice. Običajno so ostali udeleženci polni pozitivne energije, ki je kot svetloba, ki se te dotakne, doda človeški psihi v trenutku novo dimenzijo. Taki dnevi so običajno polni smeha, dobre volje, nasmejanih obrazov. Oko išče nova znanstva. Osamljenost, katera mnoge tare doma, se nekako sramežljivo zgubi v skupni dobri volji. Skratka vse te naštete vrednote se nekako preselijo v nas same, kot dobra terapija, katera nas pripravi, da se naš ventil za sproščanje hočeš ali nočeš odpre.

Kako bi človek lahko želel več kot to. Običajno zadošča za tak premik vrednot v človeku že razmišljanje in misel, jutri pa grem na izlet. Kako malo potrebujemo za več srečnih trenutkov, se verjetno vsak sam niti ne zavemo, dokler se ne odpreš tudi drugim sebi enakim, da spoznaš, da nisi sam, da je mnogo tebi enakih, samo jih ne vidiš preko svojega plota, katerega smo si okrog sebe postavili sami, mu določili višino in tako dalje.

Ja dragi moji sotrpini, zaradi vsega naštetega je prav, da se večkrat odločimo obiskati bolj oddaljene, lahko tudi bližnje konce Slovenije. Znano je, da se v Sloveniji skriva mnogo zanimivosti, prijetnih kotičkov, za katere sploh ne vemo, da obstajajo in možnosti za krajše ali daljše izlete v naravo. Pustimo se organizatorjem izletov razvajati, isto časno pa bodimo kritični, da nas tak dan ne bo razočaral. Pred odhodom in ne po vrnitvi se prepričajmo, je cilj zanimiv za mene, me bo vsebina izleta obogatila ali razočarala. Običajno se vse to da izluščiti iz podatkov organizatorja izleta. Ni vsak izlet za vsakega. Nekateri želijo samo veselega druženja, drugi kulturnih vsebin, drugi zopet spoznavanje drugih krajev in njih običajev intd. Sam prisegam na malo mešano, vsega po malem a le z enim ciljem, da je večina udeležencev zadovoljna. Na izlet, na katerem me posadijo v avtobus, ki se trikrat med potjo ustavi ter je nekje na hitro še kosilo in se vrne domov, mene ne bo.

Zame je dober izlet in dobra vsebina izleta, kjer me vodič med vožnjo sproti obvešča, kje sem, kaj vidim, mogoče še malo zgodovine, da me pripravi za osrednji cilj izleta, da ko si ogledujem muzej ali kako drugo zadevo že v naprej vem, kaj lahko pričakujem.

V našem društvu kar veliko pozornosti namenjamo izobraževanim izletom, s poanto vesele družbe, druženja ter spoznavanju ljudi in njih kulture krajev, katere obiskujemo Vsi izleti so vedno samo po Sloveniji. Skratka udeleženci morajo začutiti, da je vse to namenjeno ravno njim in za njih.

Tako je bilo tudi danes 30.06.2011, ko smo šli na 99. (devetindevetdeseti) izlet. Za cilj smo si izbrali Dolenjsko, točno Stično z okolico. Na prvi pogled kraji, ki nimajo Bog ve kaj za pokazati. Pa ste se zelo zmotili, če se takemu mnenju pridružite. Vseh 45 udeležencev je priznalo, da so presenečeni nad preteklostjo, kot sedanjostjo in z zgledom krajev in tu živečih domačinov. Njih zgodovina je pestra in stara, če jo omenjam v tisočletjih ni nikakršno presenečenje. Da ne omenjam nekaj stoletne zgodovine, ko so v teh krajih živeli naši predniki, ki so dali Slovencem pisavo, že mnogo pred tem, ko se je Evropa opisnjevala, čeprav nas danes ti Evropejci gledajo, kot da v teh krajih slučajno hodimo po dveh.

Poglejmo samo naše Brižinske spomenike, Stiški rokopis, ročno napisane knjige iz Žičkega samostana, da ne naštevam drugih dokazov naše davne civilizacije s koliščarji vred na sedanjem Ljubljanskem barju in medvedovo koščico spremenjeno v glasbeni instrument.

Koliko Evropskih muzejev v njih prestolnicah bi bilo skoraj praznih, če njih police in vitrine ne bi bile polne nepravično odtujenih slovenskih zgodovinskih dejstev po stenah pa umetnine naših priznanih umetnikov iz preteklih stoletij. Če smo res tako primitivni, zakaj se potem dičijo z naš zgodovino, naj nam odtujene umetnine in zgodovinske dokaze vrnejo? Zopet me je zaneslo s poti.

Naš današnji prvenstveni cilj pa je samostan in njegova vsebina v Stični ter pisatelj Josip Jurčič, ki je pisal predvsem za mlada srca.

Cistercijanski samostan Stična je leta 1136 na ozemlju gospodov Višnjegorskih ustanovil oglejski patriarh. Z ustanovno listino je samostan prejel mnogo posesti, menihi cistercijanci pa so se poleg molitve posvečali tudi delu, dobrodelnosti in gospodarskim dejavnostim. Od 13. stoletja dalje so se posvečali tudi dušnem pastirstvu. V drugi polovici 15. stoletja je samostan doživel vrsto turških napadov ter požigov, v 16. stoletju doživljal krizo, ponovno se razcvetel v 17. stoletju, ki je trajalo vse do njegovega razpusta leta 1784. Ponovno je bil naseljen leta 1898 in pridobil status pomembnega verskega, kulturnega in gospodarskega središča Dolenjske. Stiški samostan je najstarejši na današnjem slovenskem ozemlju. V samostanu je živel tudi znani slovenski zdravilec, pater Simon Ašič. Tam sta živela in se izobraževala tudi Anton Tomaž Linhart in Jakob Petelin Gallus. Toliko o zapisani zgodovini samostana.

Ti kraji pa so dali priljubljenega pisatelja Josipa Jurčič z Muljave. Jurčič se je rodil, kot sin revnih kmečkih staršev. Pri sedemnajstih letih je objavil svojo prvo pripovedko. Leta 1868 je z Josipom Stritarjem in Franom Levstikom izdal zbornik Mladika ter v njem objavil povest Sosedov sin. Kdo v mladosti ni bral njegovih knjig. Vseh se ne da našteti

Za ogled samostana smo namenili dve uri našega časa. Premalo, potrebovali bi vsaj dan ali še bolje dva. Arhitektura samostana, zgodovina od ustanovitve, današnja vsebina samostana, vse to potrebuje ogromno časa, da bi obiskovalec dojel vso razsežnost, ki jo nudi ta ustanova in zadnja leta tudi fara za krajane Stična..

Po končanem ogledu muzeja, samostana in življenja v njem, smo se namenili na Turistično kmetijo Fajdiga na Temenico, kjer se je odvijal drugi del, družabni del, današnjega izleta. To je tisti del izleta, ki da dogodku piko na I. V zelo prijetnem in turistu prilagojenem ambijentu v in zunaj objekta je druženje še hitreje minevalo. Za uvod smo bili postreženi z dobrotami iz domače kuhinje, katere smo zalivali s pristno domačo kapljico. V nadaljevanju se nam je pridružil še mlad harmonikar s frajtonarico, ki je na Dolenjskem Zakon. V prijetnem pogovoru in izmenjavo mnenj z vložki dobrih vicev in plesa je popoldan minil, kot bi mignil. Poslovili smo se od družine, ki nas je celo popoldne razvajalo in streglo ter se obrnili proti zahodu, kjer je naš dragi dom.

Domov smo prispeli v poznih večernih urah, polni vtisov in doživetij po malo utrujeni in vsi prešerne volje. Dan, ki smo ga preživeli, kot družba dobrih prijateljev, ne bo šel kar v pozabo ostal nam bo v prijetnem spominu, kar je bil tudi namen izleta.

Naj končam zapis današnjega doživetja, ker je na vidiku že nova akcija društva, pohod v okolico Mojstrane in izlet na Ptujsko goro in naprej do Ormoža. Samo še vsem pozdrav iz naše Gornjesavske doline.

Predsednik DI
Jože Zupančič