DI Kranjska Gora: Mešanica bontona in prostovoljstva!

Današnji dan in nekaj naslednjih dni mi bo zopet toplo pri srcu. No, ta stavek verjetno ne bo težko pojasniti nikomur, posebno ne ljudem, ki vedo kaj je prostovoljstvo in kakšne posledice ima na tistega, kateri daje in tistega, ki prejema.

Začnem pa naj pri osnovi, temelju komunikacije med ljudmi. Zadnje čase, zadnje leta, sem kar nekako zmeden, zakaj? Veliko se gibljem med ljudmi, malo zaradi zadolžitev, ki jih imam, še več pa, ker sem rad med ljudmi. Rad imam neposreden oseben stik, tega pa ni več, ali vsaj ne v načinu, kot ga pričakujem in kot bi ga moralo biti, ali kot so me učili moji starši, učitelji, sosedje in še kdo.

Ozrite se na svojo običajno jutranjo pot v trgovino. Kljub množici srečanj je večina časa tišina, sliši se le korak, nihče nikogar ne pozdravlja, še več nihče pozdravu ne odgovarja. Enako je, ko vstopim v trgovino. Na moj pozdrav se nikomur ne zdi vredno odgovoriti, še trgovcu ne, kot, da ni prišla njegova stranka, ki si zasluži nekaj pozornosti. Ja, te samopostrežne trgovine so naredile iz kupcev in trgovcev neme robote. No malo bolje je ko stopim v lokal na kavico. Tu me vsaj povprašajo kaj želim, če mi že ne namenijo odgovora na moj pozdrav. Da bi se pa natakar pogovarjal z gostom o ne vem čem, ja to je pa že izjema, posebno še, če je gost iz nekega drugega okolja.

Pojdimo sedaj na javni prevoz, Ja, voznik takoj stopi z vami komunikacijo, pa ne iz vljudnosti, ampak da preveri, če imate vse izpolnjene pogoje za nekaj skupne poti. Bog ne daj, da nimaš že kupljene karte ali drobiža za vozovnico, sledi običajno malo trdega podučevanja, kot da je voznik doktoriral iz bontona ne pa opravil izpit za voznika. Ko opravim z voznikom se odpravim po avtobusu. Več ali manj sedijo sami mladi, da bi kdo odzdravil ali odstopil sedež, je že preko njegovih meja razumevanja bontona. Vsi so nekako odtujeni, kot da sedijo v praznem avtobusu. Vsi so zatopljeni v sebe. Bog si ga vedi kaj imajo v mislih, kajti, če ga ogovoriš prav zbezlja, kaj si ga mislim, da ga motim.

Poglejmo še v urade upravnih enot, občin, bank, da o davčnih upravah in upravah za izdajo gradbenih dovoljenj ne govorim. Ja ljudje božji, tu sedijo sami mali Bogovi. Če se ne priplaziš skoraj po vseh štirih, in da nimaš povešenega pogleda ter, da nisi ponižen, si zaključil svoj obisk še predno si ga začel. Če pa ti namenijo usmiljenje in ti namenijo nekaj trenutkov svojega dragocenega (lenarjenja) časa, pa običajno obiščeš vsa okenca, ki so obrnjena na hodnik za stoječe (stolov in miz ni) čakajoče stranke, pa čeprav med enim in drugim uradnikom ni predelnih sten.

Ravno obratno je ko vstopiš v zavarovalnico. Vsaj trije te pozdravljajo, sprašujejo kaj boste in koga zavarovali, naštevajo kot v transu kakšne koristi in usluge imajo samo za vas. Sklenete pogodbo, na kateri je naslov z velikimi črkami in v nadaljevanju še nekaj preglednih členov. Pogodba se nadaljuje z zelo drobnim tiskom še na drugi strani. Agentje hitijo pojasnjevati, da so to samo neke nepomembne formalnosti, kot sestavni del pogodbe. Glej ga vraga, ko pa pridem nazaj, da mi povrnejo nekaj cvenka pa tisti zgornji del pogodbe nič ne pomeni, važno je, samo spodnji drobni tisk. O koristi in uslugah ter vljudnosti samo za vas ni ne duha ne sluha. Kakšen preobrat. Kot tista o dolžini minute. Dolžina je minute je odvisna, na kateri strani vrat WC se nahajate.

Res sem zmeden. Ali doma v družinah, v šolah, pri verouku in še kje, res nič več ne učijo, učimo, olike in pozdravljanja? Kamorkoli prideš, težko srečaš ali zatečeš človeka, ki bi znal lepo pozdraviti ali odzdraviti. Že dolga desetletja nisem srečal človeka, ki bi pozdravil s rahlim poklonom in se istočasno rahlo dotaknil roba klobuka, vse to v znak spoštovanja drug drugega. Kam drvi ta svet? Vsak dan je manj bontona, med ljudmi. Spoštovanja že tako in tako dolgo ni več.

Ne čudim se, da vsak dan potrebujemo neko novo varovanje. V moji mladosti je zadovoljevala vso varnost policija pa ne v takem številu, kot je danes. Danes pa tu redar, tam varnostnik, zopet drugje cela rajsa čuvajev, ljudje pa kradejo kot srake. Nikogar ni več nič sram slabih in grdih dejanj. Berem, tam so ponoči napadli nemočno starko v stanovanju, jo zvezali in pretepali, naprej, sin pretepel očeta in mater in ju hudo poškodoval, brat je zabodel brata. Katerikoli medij odpreš, samo nasilje nikjer, skoraj nikjer, nobene prijaznosti, vljudnosti in omike. Prepričan sem, da vse to izhaja iz nevljudnosti in nespoštovanja bližnjih, sokrajana, sodržavljana ali pa popotnika, ki potuje skozi tvoj kraj.

Ja, vse našteto pa mene ne bo spremenilo. Pa čeprav naj se ljudje še tako nosijo vzvišeno, jaz bom vsakega pozdravil in vsakemu odzdravil, ker so me tako učili in ker je to zelo lepo.

Da se povrnem na moj prvi odstavek, da mi je in mi bo še nekaj časa toplo pri srcu. Včeraj smo v našem društvu zaključili akcijo »Darilni paket«. Ja, kakšna pa je to akcija? V društvu smo nabavili 43. darilnih paketov s sladko vsebino. Vsak paket je vzrok, da z njim obiščemo posameznega člana in ga vljudno nagovorimo. Da pa ne trkamo kar tako prazni, imamo kot vzrok obiska ta skromni paketek, ki lažje odpre srce obiskanega. Že na vratih pri vstopu se pozdravimo s pozdravom dober dan, ki ima na podeželju še vedno tisoč obrazov, kot so vljudnost, dobra želja, prijeten občutek in še in še. Vljuden pozdrav je kot kljuka na vratih. Brez nje se vrata ne odprejo, brez pozdrava ni vstopa v hišo, brez pozdrava vstopajo samo ljudje s slabimi nameni. Ko so takole opremljeni hodili naši poverjeniki od člana do člana se pogovarjali se je zgodilo toliko dobrega, da je nam res lahko toplo pri srcu. Edini hladni tuš je, da društvo nima toliko možnosti, da bi nabavilo za vsakega člana nekaj sladkega, kot vzrok za obisk.

No, ta zapis verjetno ne bo težko pojasniti nikomur, posebno ne ljudem, ki vedo kaj je bonton in prostovoljstvo, kakšne posledice ima na tistega, kateri daje in tistega, ki prejema.

Ko smo ravno pri darilih in v času prazničnih obdaritev svojcev in znancev, se bo mogoče na koncu tega trdega zapisa prilegel dovtip. Zakaj ima Gorenjec dva kukala na vratih, enega zgoraj drugega spodaj. Zgornji je za videnje kdo prihaja na obisk, spodnji pa da se vidi, kaj in kakšno darilo prinaša ali, če sploh kaj prinaša.

Lep pozdrav iz zgornjesavske doline vam pošilja

Predsednik DI 
Jože Zupančič