DI Kranjska Gora: Poročilo s pohoda v Radovno

Zopet je mesec naokoli, ko smo se invalidi, člani DI občine Kranjska Gora, enaindvajset po številu zbrali 21. junija 2004 ob 9h dopoldan pred trgovino v Mojstrani, od koder smo se podali na dogovorjeni pohod v Srednjo Radovno.Prvi del tri km, do znane gostilne Psnak v Zgornji Radovni, smo se odpeljali z več avtomobili, od tu naprej cca pet km pa smo se podali peš.

Pot nas je vodila po lepi makadamski cesti, katere lastnik je država, ki nikakor ne zmore zbrati sredstev za asfaltno prevleko. No, ta podlaga nas ni motila. Pohvaliti velja vzdrževalce, da je cesta kljub precejšnemu prometu lepo vzdrževana in gladka. Cesta je speljana po robu doline skozi gozd, tako, da je tudi v vročini vso pot sprehod v senci. Ves čas pa nas spremlja rečica Radovna, katera je tik pred izlitjem v reko Savo v tisočletju izdolbla znano sotesko Vindgar pri Bledu.

Že po dobrem kilometru prispemo do prvega objekta, to je Psnakova žaga na vodni pogon. Ta objekt je danes samo še Kulturni spomenik, za kar se moramo zahvaliti vodstvu Triglavskega narodnega parka, kateri lepo skrbi za objekt in še za nekaj drugih v tej dolini. Lepo oblikovana tabla pa z napisom v več svetovnih jezikih popotnika poduči, kaj vidi pred seboj.

Za tiste, ki so ostali doma pa sem dolžan pojasnilo. Ves čas govorim o Psnaku. In kdo je to. To je stara Gorenjska družina, ki je, kar nekako zaščitni znak doline Radovne. Sedanji gospodar je znan tudi kot gornik in tisti, ki je s svojimi konjiči leta in leta nosil oskrbo za planinske koče v Triglavskem pogorju. To delo je opravljal vse dokler se planinska zveza ni odločila oskrbovati svoje koče s sodobno tehniko, to je helikopterjem. Ali je prav, da s tako hrupno oskrbo ropotamo po narodnem parku bo pokazal čas, sam sem prepričan, da to ni prav.

Od že omenjene žage, kjer nam je prijazni vodič po TNP pojasnil, kako je žaga delovala in kakšen pomen je imela za te kraje v preteklosti, smo pot nadaljevali do prvih domačij v vasi Srednja Radovna.

Pri Zupanovih smo se ustavili. Prijazna gospodinja nas je postregla z dobro domačo malico, tako smo se dobro podprl, popili kozarec dobrega domačega vina, no vino so pripeljali v dolino, kajti tukaj vinska trta nima pogojev rasti, vse ostalo pa je produkt pridnih rok, katere te dobrote iztrgajo iz skope zemlje. Imajo dve vrsti zaseke, domače salame in klobase, domačo šunko in pa več vrst doma narejenega sira ter skuto po domače špres. Popotniku priporočam obisk kmetije prej pa le pokličite, če je kaj v zalogi, da ne bo pot zastonj. Kot se spodobi za dobro družbo, je čas vse prehitro tekel in že je bila štirinajsta ura popoldan, čas, da se po isti poti vrnemo na izhodišče. Vsi zadovoljni in veseli, da smo vsaj za nekaj časa odložili vsakodnevne skrbi, se družili s prijatelji, kar taki pohodi tudi imajo namen.

Pri poslavljanju smo si obljubili, da se vidimo na naslednjem pohodu. Zanimivo je, da je vsak pohod bolj obiskan, tudi to nekaj pove.

Predsednik DI:
Jože Zupančič