DI Kranjska Gora: Silvestrovanje članov DI Kranjska Gora 2010

Društvo za zaključek leta, že vse od začetka obstoja društva, organizira v prvi polovici veselega decembra izlet namenjen druženju, kot da je tisti dan silvestrovo in udeleženci ga tudi tako dojemamo. Odpravimo se v eno od naših vinorodnih dežel. Letos smo izbrali Dolenjsko, točno Turistično kmetijo Pri Deželanu v vasi Hrastno v občini Šentrupert. Če malo bolj točno opišem kraj našega cilja. To je majhna vasica postavljena vrh grička nekje 5 km severozahodno od kraja Šentrupert. Kmetija več kot 40 ha je kar velika, glede na razdrobljenost zemljišč po Sloveniji. Turizem je njihov zadnji produkt, katerega so vpeljali še ne davno na kmetiji. Kmetija Pri Deželanu stoji na gričku, s katerega se lepo vidijo Gorjanci, vsa mirnska dolina, pa Snežnik in ob lepem vremenu še Kum in Lisca ter okoli 20 cerkva. Malo od hiše stoji stara zidana klet, več kot 160 let naj bi že imela. Gostje iz nje ne odhajajo žejni, najprej si ogledajo vinograde, nato pa v kleti zidanice izpijejo kozarček ali več. Ko smo ravno pri besedi žeja, verjetno poznate tisto, ko so gostje odhajali z ohceti in se pogovarjali, »siti nismo bili ampak žejni pa žejni«.

Tako kot vino, je hrana pridelana na lastni kmetiji. Gostom nudijo množico domačih menijev. Nudijo pa tudi nekaj sob utrujenim turistom.

Naj zapišem, kaj nam udeležencem pomeni tako druženje. Veliko. Že pri prijavi udeležencev je bilo čutiti, da vsi komaj čakamo na ta dan. Iz naše Zgornjesavske doline smo odpotovali, 49 članov, v zelo mrzlem popoldanskem času in ne, kot se običajno odpravljamo na naše izlete, zgodaj zjutraj. Pot nas je vodila za spremembo, tokrat samo po avtocesti, mimo Ljubljane proti Trebnjem na Dol. in naprej po lokalnih cestah do cilja. Običajno se na naša potepanja odpravljamo samo in izključno po stranskih cestah. Tam je moč spoznavati Slovenjo v vseh pogledih od stavbe dediščine, krajevnih običajev do krajevne in podeželske kulture. Ob teh poteh so tudi dobre stare gostilne, ki so popotnika še kako veseli, nič jim ni težko na hitro postreči žejne in lačne turiste. Pa še nekaj, skoraj nikoli ne uspem izreči prvi zahvalo osebju, vedno me osebje prehiti in se mi zahvali za obisk ter s priporočilom da še pridemo. Vprašam vas, kje to doživite v velikih turističnih destinacijah ? Da se vrnem na našo avtocesto. Danes ni namen spoznavati ob naši poti običaje teh ljudi in njih šege.

Na cilj smo prispeli nekje po peti uri popoldan ali po dobrih treh urah potovanja, seveda z kratkim postankom vmes. Prvo presenečenje pokrajina je gola brez snega, kar je za naše kraje v tem času zakon. Ob prihodu na dvorišču kmetije so nas pričakali gostitelji.

Seveda, brez harmonike ni takega dneva, tu pa nas doleti prvo presenečenje. Harmonikar ni kakšen možak s klobukom in brki, kot si večina Slovencev predstavlja godca »goveje muzike«, ampak brhka mladenka, ki šele pogleduje proti osemnajstim letom. Svoj meh pa vleče kot, da se je rodila z njim. Po kratkem spoznavanju nas povabijo v prostor v stari, že na začetku omenjeni zidanici. Prijeten ambient prostora prilije še malo pozitivno energijo. V nadaljevanju nas osebje postreže s hrano od juhe do kmečke pojedine do sladice vse skupaj pa zalivamo z dobro dolenjsko kapljico. 

Naslednje ure so potekale v plesu in druženju, poslušanju dobrih vicev ter, kot se za Silvestrov večer spodobi, smo ugotavljali, kako smo iztekajoče leto preživeli in kaj pričakujemo v prihajajočem. V takem vzdušju je čas hitro mineval do polnoči, ko smo prostor čarobno osvetlili in se ob pesmi poslovili od starega leta. Ob takih priložnostih ne gre brez penečega vina in poka odstranjenega zamaška ter zdravice. Tu sem bil jaz tisti, ki je vsem nazdravil in izrekel voščilo.

Naslednji hip smo si drug drugemu zaželeli in izrekli želje, ki so ob taki priložnosti primerne. Tak trenutek je primeren tudi za skupne želje. Mi samo smo si izrekli samo dve: da bi nam vsem bilo dano naslednje leto preživeti čim bolj zdravo ter, da bi se ta pogrom revščine med našim članstvom enkrat za vedno odselil kam drugam.

Harmonika se je zopet oglasila in vabila na Novoletni ples. Za njim je gospodinja pričela streči z obaro, katera ima namen umiriti razdražene želodčke, če je bil kje zaužit kakšen kozarec preko dovoljene mere.

Po zaužiti obari smo se poslovili in se odpeljali proti domu v našo prelepo dolino. Večina v avtobusu je pot prespala, tako, da niso videli v siju lune, kako so lepe naše planine. Kjer pa je to naš zadnji podvig tega iztekajočega leta smo si na postajah še enkrat zaželeli vso srečo v prihajajočem Božičnem času. Preživeti večer v tako prijetni družbi, bo prav gotovo še dolgo časa blodil po spominih na zaključku leta 2010.

Naj tudi tebi dragi bralec voščim !

Tiho in počasi vse leto zori in v izteku adventa Stvarnik se rodi.
Naj vam bo blagoslovljen prihajajoč Božični dan in Novo leto v srečo odeto,
kajti dan je izgubljen, če veselja ni v njem,
če iskrenih ni nasmehov in malih luštnih, za dobro zdravje, grehov.

Predsednik DI
Jože Zupančič