DI Kranjska Gora: Vsakoletni obisk Svetih Višarij

Slovenci imajo za take obiske Svetih krajev vsaj dvoje imen. Prvo verjetno najbolj razširjeno ime je »romanje«. Če pogledamo od kot bi ta beseda lahko izhajala, pa mislim, da je izpeljanka iz besede Roma (Rim) romanje. Romanje bi tudi lahko zamenjali z besedo, pobožno potovanje, v določene kraje, ki veljajo za posvečene, katere si veren človek odloči obiskati. V Slovenji po mojem znanju imajo vsa registrirana verstva predvidena romanja, razen protestantska skupnost tega nima v svojem verstvu. Drugo ime, ki pa je bolj redko uporabljeno, pa je »božja pot«. V obeh primerih pa je namen isti. Romanja so imela in imajo različne vzroke, od čistega verskega značaja izprositi si milost, izprositi za zdravje, izprositi srečno vrnitev ljubljene ali drage osebe iz nevarnih situacij, kot je vojna ali izprositi odpustke za slaba dejanja in … Nekoč in danes naj bi bilo romanje namenjeno pokori, se pravi, da si se odpravil običajno peš na dolgo pot, na kateri si ali si boš s trpljenjem naredil pokoro za svoja slaba dejanja, katera dejanja običajno niso bila in niso hudodelstva.
Se pa romanja ali božje poti od nekoč in pa danes razlikujejo. Nekoč je vsaka provinca imela svoj domači Sveti kraj. Primorska Sveto goro pri Gorici in Štajerska Ptujsko Goro, Dolenjska Zaplaz, Gorenjska Brezje itd. Bilo pa je nekaj skupnih Svetih krajev kamor so romali naši ljudje. V Sloveniji so najbolj znane Svete Višarje nad Kanalsko dolino, izven meja pa seveda Rim (Vatikan), Sveta dežela, Lourd, Fatima in iz novejših časov še Medžugorje. Na vse te naštete posvečene kraje so Slovenci romali večina in vedno v skupinah, redko kdaj posamično. Na romanja so se verniki odpravljali zelo različno, v začetkih skoraj vedno peš, kasneje s konjsko vprego na lojtrnikih. Po izgradnji železnice in izgradnji modernih prevoznih sredstev, kot so avtobusi in letala, pa se je to romanje moderniziralo in približalo tudi bolj oddaljene Božje poti. Seveda je namen isti, ni pa dorečeno in znano kdaj in kako romar naredi pokoro za slaba dejanja, če tako brez truda pride na sveti kraj, kar naj bi bila vzrok na kraj romanja. No to sodbo bom prepusti teologom.

Rimokatoliška cerkev sprva ni bila naklonjena romanju in čaščenje grobov prvih apostolov. No kasneje po letu 1000 se je zadeva začela obračati v korist romarjev. V večjih romarskih središčih so rastli domovi, ambulante, bolnišnice, gostišča, trgovine, vse za romarje. Svetišča so bila vsako leto bolje obiskana in bolje pripravljena na romarje. Za naše najbolj znane romarske kraje bi lahko zapisal, da so se razvila šele v zadnjih stoletjih. Romarska središča pa so bila zadnjih šestdeset let pod velikim pritiskom politike, posebno lokalnih političnih veljakov, kateri so se na vse kriplje trudili omejevati osebne verske svoboščine, domačih in tujih romarjev.

Z razmahom romarjev so se začele izboljševati tudi lokalne povezave, kot so ceste, katere so povezovale železniške postaje z romarskimi kraji. Začela je cveteti trgovina, gostinstvo. Domačini ob takih poteh so se začeli ukvarjati z oddajanjem sob, prevozi romarjev. Pojavile so se prve prodajalne raznih spominkov. Skratka romanje na Svete kraje je eno prvih zametkov današnjega turizma. Marsikje je obisk Svetih krajev prišel v čisto turistično industrijo, kjer si moderen romar pride samo ogledati zgodovinske objekte in njihovo arhitekturo, malo ali nič pa ga ne zanima vsebina ponudbe teh krajev. Dandanašnji je že kar težko zapisati, kdaj je romanje in kdaj je izlet, čeprav imata oba popotnika isti cilj, isti kraj ali objekt, le namen obiska je različen, drugačen.
No naše društvo invalidov občine Kranjska Gora prireja vsako leto romanje, vedno na Svete Višarje nad Kanalsko dolino, katero nam je blizu v vseh pogledih. Tu lahko zapišem, da se povpraševanje in udeležba vedno in vsa leta veča.

Svete Višarje so gorska vas v zahodnih Julijskih Alpah na nadmorski višini 1792 mnm. Znane so od leta 1360, kot tradicionalno romarsko središče. O nastanku te božje poti govori legenda o pastirčku z ovcami, ki je v grmovju našel kipec Marije z Jezusom in kolikokrat je kipec odnesel v dolino vsakokrat se je le ta čudežno vračal na kraj najdbe. Na istem kraju so kasneje postavili kapelico, katera je s časom zamenjana s cerkvijo. Cerkev pa ni imela vedno sreče in jo je v njenem obstoju kar nekajkrat zadela nesreča od strele in ognja, do bombandiranja v svetovnih vojnah.

Svetišče je znano, da je postavljeno na stičišču treh kultur romanske, germanske in slovanske. Že v šestnajstem stoletju so goro imenovali božjo pot treh narodov Romanov, Germanov in Slovanov, pred nekaj leti pa je preimenovana v božjo pot Evrope. Vsa ta stoletja obstoja pa se obredi v cerkvi opravljajo v treh jezikih, Italijanskem, Nemškem in seveda Slovenskem. Cerkveno petje pa je vedno v tistem jeziku katerih romarjev je več v cerkvi, ostali pa pritegnejo v svoji šprahi. Višarje pa imajo eno posebno lastnost. Romarska sezona se na Višarjah začne junija in konča prvo nedeljo v oktobru v drugih mesecih v cerkvi običajno ni obredov.

Pred nekaj leti so postavili gondolsko žičnico na Višarje za potrebe zimskega smučarskega centra. S pomočjo žičnice, te moderne naprave, lahko na Višarje pridejo tudi bolniki, invalidi in ostareli romarji. Višarje pa niso le romarsko središče saj razgledi in gostinski lokali privabijo na vrh tudi številne turiste. Planinci pa za svoj cilj radi izberejo pol drugo uro oddaljen vrh Kamnitega lovca, ki nudi lep razgled na najvišje vrhove zahodnih Julijskih Alp.
Naš današnji obisk Svetih Višarij je res številčno velika skupina romarjev, 59 po številu, ampak vse je odvisno od vsakega posameznika kaj išče. Skupaj smo iz razloga zaradi boljše in lažje organizacije, ničesar ni zaukazano. Po prispetju v vasico smo vsi vstopili v cerkev in polno sodelovali pri Bogoslužju. Po opravljenem cerkvenem obredu smo si še ogledovali trgovine s spominki, kjer je moč kupiti spominke za dušo in telo. Nekateri bolj vitalni pa so se odpravili še malo v okolico in uživali v čistem okolju s prečudovitimi razgledi. Mogoče le še opomba. Vse osebje, od cerkvenih dostojanstvenikov, gostincev in trgovcev ter žičničarjev govorijo lepo Slovenščino, lahko zapišem lepšo, kot naši »ful« »kul« lepe in lepi radijski in TEVE napovedovalci. V sporazumevanju za obiskovalca ni nobene ovire. Ovire tudi ni v cenah uslug in nakupov, so veliko nižje ali pa vsaj ne presegajo naših domačih. Problem je v tem, koliko si lahko privoščimo z našimi domačimi prihodki za katere pa vem, da tudi vi veste kakšni so.

Ker pa je dan na takih poteh in v prijetni družbi vedno prekratek, tudi danes ni bilo drugače. Tudi žičnica, katere usluge smo si privoščili, vozi samo do določenega čas na dan. Mogoče še napišemo razglednico ali dve na razne naslove in že se posedamo v gondole moderne žičnice, ki nas v pičlih nekaj minutah popelje v dolino. Tu je že čakal avtobus, ki nas je odpeljal v našo Planico, kjer smo imeli še skupno kosilo in pa druženje, ki je trajalo v pozne popoldanske ure. Preživeli smo prelep dan v vseh pogledih.

Vsi ljudje smo potrebni družbe, katera te vsrka vase, ti nudi nekakšno varovanje, ki blagodejno vpliva na dušo in telo. V našem tretjem življenjskem obdobju, kar smo večina članov našega DI, pa je to skoraj vse, kar nam vedno primanjkuje. Težko se je namreč sprijazniti z ugotovitvijo, da se staramo, da je med živimi vse manj znancev in prijateljev, da je vse manj ali skoraj nič več druženja s sosedi. Verjetno iz teh in drugih vzrokov narašča število udeležencev na naših akcijah. Ljudje iščejo-iščemo izhod iz osamljenosti. Veseli me, da so naše akcije ti izhodi, da ljudem olajšamo preživeti dneve, ki dajo posamezniku novo energijo in lajšajo sprejemati razne pritiske, ki jih prinaša moderna doba življenja.

Nadaljujemo že čez štirinajst dni, do takrat pa lep pozdrav, ko se zopet oglasim iz izleta naših težkih invalidov.  

Predsednik DI
Jože Zupančič