Nagovor ob 35. letnici delovanja Društva invalidov Slovenj gradec, Mislinja, 20. 6. 2004

Dragi invalidi, cenjeni gosti!

Veseli me, da vas lahko pozdravim v imenu Zveze delovnih invalidov Slovenije s čestitko ob jubileju, ki ga danes obeležujete s to slovesno prireditvijo. Čestitke gredo tudi 20. letnem jubileju delovanja aktivov, ki so pomemben in nepogrešljiv del matičnega društva.
Sicer pa je kar značilno za koroško pokrajino, pri tem izstopate prav vi, da imate odlično strukturno organiziranost članstva, ki svoje programske cilje uresničuje na neposreden način prav v obliki aktivov. Na Koroškem v glavnem niste podlegli vplivom cepitve društev in težnjam po organizacijskih drobitvah, ki niso v prid uporabnikom. Svojega članstva niste pustili na cedilu, kot se je to zgodilo v nekaterih primerih, kjer lahko govorimo o žalostnih rezultatih zavajajočih odločitev posameznikov.
Mogoče se spomnite, da sem se lani prvič, odkar sem na Zvezi, udeležil slovesnosti, ki jo je organiziral Aktiv Šmartno. To izjemo sem naredil prav zaradi simbolnega pomena, s katerim sem želel dati priznanje vašemu društvu za spoštovanje prizadevanj oblikovanja enotnosti Zveze delovnih invalidov Slovenije, katere aktivnosti temeljijo na potrebah članstva. Takrat sem vam dejal, da sem vam hvaležen za svetel zgled, ki ste ga dali drugim, saj tudi po novem Statutu Zveze, ki je bistveno poostril pogoje za vključitev novih društev v Zvezo, ostajate to kar ste. Torej društvo z aktivi, ki imajo določeno avtonomijo. Svoje prostovoljce in vodstva, ki vidijo svoj smisel delovanja v programskem delu in ne v delitvi.
Danes so ti odcepljeni ustanovili svoja društva in se povezali v svojo Zvezo. Podali so se na trnovo pot pridobivanja statusa invalidske organizacije in statusa reprezentativne organizacije, kar ni lahko, ne enostavno, predvsem pa je dolgotrajno. Žal mi je, da ne dojamejo, kako težko je priti do javnih sredstev ali položaja socialnega partnerstva, predvsem pa je tragično dejstvo, da je najkrajši konec v tej zgodbi potegnilo nič krivo članstvo, torej invalidi, ki bodo za lep čas prikrajšani za socialne storitve, ki jih nudi civilna družba. Toda takšno je življenje in upajmo z njimi, da bodo enkrat dosegli stopnjo razvoja največje nacionalne invalidske organizacije, ki so se je tako zlahka odrekli. Vso srečo jim želimo.
Drage članice in člani, dragi prostovoljci, tukaj smo se zbrali, ne samo zaradi počastitve treh desetletij in pol človekoljubnega in programskega dela, temveč tudi za to, da širšo javnost opozorimo na našo prisotnost v družbenem prostoru. V prostoru, ki je last vseh, v prostoru, kjer srečamo žalost in veselje, obup in zadovoljstvo in vedno bolj pogosto tudi pomoč in razumevanje. Veseli nas, da je tako, veseli nas da lahko ugotavljamo vedno večjo stopnjo strpnosti in omikanega odnosa, pa naj gre za medčloveške odnose, ali pa za povečano občutljivost, ki jo na področju invalidskega varstva kažejo oblasti v lokalni skupnosti. Toda vse to skupaj ni nastalo samo od sebe, temveč je rezultat več desetletnih vztrajnih prizadevanj številnih prostovoljcev na področju prostovoljnega socialnega dela, rezultat izvajanja posebnih socialnih programov, sodelovanja s socialnimi službami, predvsem pa osebnega prispevka posameznikov, ki so za pomoč pomoči najbolj potrebnim nesebično žrtvovali svoj prosti čas in energijo.
Veste, kar zadeva mene, bi želel vsakomur za njegov prispevek k svetli sliki vašega društva, predvsem pa zaradi pripravljenosti prisluhniti težavam sočloveku, dati priznanje, mu stisniti roko in reči hvala. Prav zaradi tega, ker v civilni družbi, v skupnosti prostovoljcev, ki za svoje plemenito poslanstvo ne dobijo plačila v denarju, lahko vrednoto prizadevnosti poplačamo le z vrednoto hvaležnosti. In v tem trenutku sem storil prav to.
Spoštovani! Danes nisem govoril o zakonodaji, ne o prednostih invalidov pri vstopu Slovenije v EU, ne o diskriminaciji ali težava pri zaposlovanju invalidov in tudi ne o vrsti zoprnih oviranostih pri različnih dostopnostih za nas invalide. Menim, da te teme lahko prihranimo za kdaj drugič. Mislil sem si, da si tako lepega dneva, kot je današnji, nima smisla oteževati z vsebinami, ki nam vsekakor ne bodo ušle. Proslavimo ta dan s to slovesnostno prireditvijo, ki naj spomni na vašo srčnost in neomajano zaupanje v življenje.

Miran Krajnc