DI Kranjska Gora: Pohod iz Kranjske Gora do Martuljka

Kot je potrebno za bivanje na zemeljski krogli rojstvo, tako je v ciklusu življenja nujno preživeti obdobje mladosti, ki preraste v obdobje ustvarjalnosti in pa zadnja faza življenja, starost.

V preživljanju mladosti človek vsak dan pridobiva na rasti, kar mu da tudi moč. Preobrazi se iz kobacanja v hitro gibajoče bitje, v dobi ustvarjalnosti z opazovanjem okolice in starejših ter učenjem pridobiva na umskih in ročnih spretnostih. V sredini življenjskega ciklusa pa počasi nastopi obdobje usihanja življenjske sile. Drugače povedano prišli smo na najvišjo točko do zenita življenja. Ja, pa ne vsi hkrati, nekateri imajo začetek popuščanja življenjskih sokov že kmalu po mladosti, drugi ostajajo vitalni tja v globoko starost. Za tako stanje niti vseh vzrokov ni moč našteti, pa tudi kot laik na tem področju jih ne poznam. Vem pa eno. Človek, ki je vse življenje skrbel za fizično in duševno moč, bo črto staranja premaknil daleč naprej. Vse je odvisno od načina življenja ali smo nekakšni zaspanci z željo, da vse naše obveznosti postorijo namesto nas drugi ali pa aktivni na vsej življenjski črti, od veselja do življenja, veselja do dela ter umsko stalno v gibanju. Pa tudi pri tej skupini se opaža, da življenjska hitrost nekako pojenja, nadomesti pa jo modrost in izkušnje, nabrane preko naših aktivnostih v toku življenja.

V našem društvu se teh procesov dobro zavedamo in vse naše sile so usmerjenje v take aktivnosti, katere naj posamezniku na čim najbolj enostaven način približajo možnosti za izboljšanje ali pa vsaj ohranjanje pridobljenih fizičnih in umskih sposobnosti. Za ohranjevanje in izboljševanje fizičnih sposobnosti posameznika skrbimo, da je čim več aktivnosti na svežem zraku, kot so pohodi po naravi, plavanje, balinanje, izleti, pozimi tek na smučeh, sankanje in smučanje. Za ohranjevanje psihičnih in umskih spretnosti skrbimo z raznimi predavanji, spodbujanju učenja v tretjem življenjskem obdobju, spoznavanju drugih krajev, njih navad in običajev. Vse te aktivnosti skupaj pa imajo še eno, po moje najbolj važno poanto to je druženje. Čim večja skupina se zbere tem bolj je učinkovita aktivnost.

Tudi današnji pohod iz Kranjske Gore do Martuljka in nazaj (cca 12 km) ima poslanstvo, da članstvu utrjuje obe komponenti življenja, fizično moč ter trdno voljo do življenja, katera daje posamezniku možnosti, da kljub starosti in invalidnosti še vedno vidi pred seboj cilje in ne samo spomine.

Pohod smo začeli, kot sem že zapisal, v sredini naše prelepe alpske vasice Kranjske Gore. Ta čas je vas odeta v lepe jesenske barve, v visokogorju imajo že vsi vrhovi nadete bele kape-sneg, kraj je v intenzivni pripravi za zimsko turistično sezono. Samo še snega in turistov manjka pa lahko začnemo. No mi »38« po številu smo se odpravili. Pot nas vodi skozi vas, na vzhodu vasi zavijemo proti severu in preko mostu prečimo Savo (v domačem narečju Rojco) in nadaljujemo po levem bregu Save. Pod nogami se sliši lepa pesem, šelestenje odpadlega drevesnega listja, kar da koraku še odločnejšo voljo. Tudi sprehod ob Savi je vsak čas prijetnejši. S pomočjo občinske politike in močno voljo narave, ki popravlja človeške napake, smo odpravili z izgradnjo kanalizacijskega sistema na področju cele občine, smrad, ki se je širil iz vode, v katero se je do pred leti izlivala vsa nesnaga vseh vasi ob Savi.

Ni še vse tako kot bi moralo biti ali, kot je nekoč davno bilo, pa se narava in prebivalci trudimo, da bo bivanje ob Savi zopet privlačno in ne odbijajoče. Ko sem to zapisano razmišljal smo že prišli do odcepa za Srednji vrh in opuščeno vasico Frtalež, ki je zadnjega prebivalca izgubila na polovici prejšnjega stoletja. Danes je sled vasi samo še z grmovjem v preraslih ruševinah in enemu Wikendu, lastnika iz Ljubljane ki si je želel življenja v samoti.

Nekje na sredini vasi Martuljek, po dobri uri in pol hoje, zopet prečimo preko mostu Savo in se po desnem bregu pričnemo vračati nazaj proti Kranjski Gori.
Da pa dan in pohod ne bi kar tako minil, smo se ustavili v gostilni Maraton, ob glavni cesti Jesenice – Rateče. Tu smo nadaljevali tisti prijetni del današnjega pohoda, to je druženja prijateljev. Neverjetno, koliko koristnega naplavi na površje tako druženje. Napor s pohoda je pozabljen, volja do življenja se vtihotapi sama od sebe v vsakega posebej. Vse več je smeha, kar je znak, da je med udeleženci veliko pozitivne energije.

Ko, kot prostovoljec in organizator tako iz akcije v akcijo opazujem udeležence, sem vedno bolj prepričan, da so taka srečavanja več vredna, kot ves denar sveta, čeprav tudi brez tega ne gre.

Človek nazaduje, če je preveč zadovoljen sam sabo, pa si v tem trenutku pripisujem, da je moje delo, kot predsednika DI uspešno in koristno. Brez slabe vesti lahko zapišem, da so udeleženci naših akcij vsakokrat zelo zadovoljni in polni pozitivne energije. To pa je moje plačilo, katerega ne bi zamenjal za vsa bogastva sveta. Zakaj?

Zadnje čase opažam, da vsak ki ima malo časa, bi prirejal seminar za prostovoljce. Prostovoljec je človek, ki to vrednoto nosi v sebi ali pa jo nima, nihče na svetu mu jo ne more dati. Zadovoljen sem, da se Zveza ZDIS zelo trudi v drugi smeri, kako pri posamezniku izboljšati delo prostovoljca in ne kako narediti prostovoljca. Vse bolj me žalosti, ko gledam nekakšne »prostovoljce ali dobre ljudi« s čekom, da ga komaj spraviš na oder z majhno vsotico, kateri hočejo dobiti naslov dobrega človeka. To je zame samo reklama narcisoidnih posameznikov, kako zbuditi v javnosti zanimanje za njih osebke. Žal tako je !

Pa brez zamere do drugič.

Predsednik DI
Jože Zupančič