DI Kranjska Gora: Kar ni uspelo vsemogočni oblasti, je uspelo nam v DI iz »Regije treh dežel« !

Da ne bo zmede, da takoj pojasnim poanto iz naslova. Veliko vode, približno enako črnila in časa je poteklo, od kar se oblasti v Beljaku (Avstrija), Trbižu (Italija) in Kranjski Gori prizadevale za nekakšno malo športno olimpijado treh pokrajin na tromeji Germanov, Romanov, Furlanov in Slovanov. Vsa prizadevanja so že v štartu ali pozneje totalno propadla. Vzrokov ne bi našteval razen enega. Pri dogovorih je običajno eden, včasih dva ali pa so vsi trije sogovorniki držali fige v žepu. Če pa so se le uspeli kaj dogovoriti, je kasneje stvar propadla na Dunaju ali v Rimu ali pa v Ljubljani, pač po ključu, da se pa res ne more periferija dogovarjati o takih pomembnih dogodkih, ki so v domeni visoke, običajno vsemogočne politike. Mislim, da je razlaga razumljiva.

Sedaj pa k stvari zaradi katere je nastala moja današnja zabeležka dogodka. S pojasnilom moram seči slabo leto nazaj, ko sva se sestala v Trbižu predsednica DI Trbiž (Tarvisio) in okolice ter spodaj podpisani vsak z nekaj sodelavci. Tema, kako popestriti sodelovanje med društvoma. Med razgovorom je padla ideja o širšem obsegu sodelovanja v krogu 30 km, če vlečemo sredino kroga zapičeno na Petelinjek nad Ratečami, kjer je točka »nekdanje tromeje«. Na naslednji sestanek sva povabila še predstavnika DI Blejaka (Villach) prenesla idejo o sodelovanju. Ideja je bila z veseljem in polnim elanom takoj sprejeta, sprejet pa je bil tudi Sklep, da jo uresničimo in realiziramo. Postavljeno je bilo nekakšno ogrodje obsega sodelovanja. Za začetek je bilo dogovorjeno sodelovanje za dvoje področji,to sta športno in kulturno dogajanje v društvih. Tu je sicer nastopilo nekaj ovir, ki pa smo jih stoično prebrodili. Povedati je potrebno, da je organizacijska shema delovanja društev invalidov v Italiji popolnoma drugačna, precej podobna Italijanski je v tudi Avstriji. Naša je tem dvema skoraj ne primerljiva, ne po organiziranosti, še manj pa po financiranju dejavnosti.

Tako je bila ideja v taki fazi, da smo jo mi, ki smo se dogovarjali lahko prepustili operativcem. Za DI Kranjska Gora je prevzela delo v skupni komisiji naša podpredsednica Marjana Tempfer. Govori prvinsko oba jezika Italijansko in Nemško, je komunikativna, razgledana in zaupanja vredna članica našega društva. Naj pripomnim, da je svoje delo opravila z odliko.

Pripravljen je bil elaborat organizacije prireditve male zimske olimpijade, ocenjeno stroškovno stanje, dogovorjeno pa je bilo tudi,da bodo prve igre v Trbižu, druge naslednje leto v Beljaku in tretje čez tri leta v Kranjski Gori, na kar se krog ponovi. Zardi lažjega dela in boljše koordinacije vse stroške, vso logistiko do izvedbe vedno prevzame organizator male zimske olimpijade.

Brez pompa in prelivanja črnila po časopisih ali bo mala zimska olimpijada DI ali ne, je včeraj 26.02.2011 zasijala prva zvezda.

Prizorišče je bilo odlično pripravljeno, kot se za olimpijado spodobi. Lepo potegnjene proge, start in cilj enako označena, kot vidite na TV ekranih ob velikih svetovnih tekmovanjih. Prizorišče dobro zavarovano, da ne bi kdo motil tekmovalcev, sodniki, ki so skrbeli za pravilno izvedbo tekmovanja, zdravstvena služba, prav vse kar spada k resnemu tekmovanju. Lepo sončno vreme, lepa zimska idila in okolica prizorišča je dajalo tekmi še dodatno čarobnost Tekmovalci? Tu bom težko našel primerno besedo, tako veselih neučakanih športnikov ne najdeš nikjer drugje, nobenega prerivanja, nobene taktike kako sotekmovalca ovirati. Z eno besedo tekma prijateljev, enakih med enakimi.

Okrog pol desetih dopoldan smo se udeleženci začeli zbirati na prizorišču pod smučiščem v Trbižu. Zbralo se nas je krepko preko sto iz vseh treh društev. Prijavljenih je bilo osemdeset tekmovalcev v treh panogah. Tek na smučeh, tek s krpljami in zbijanjem pločevink s tenis žogo. Vse tekmovalce je bodrila množica gledalcev in navijačev. Vsak tekmovalec je dobil tudi svojega spremljevalca. Vedeti moramo, da so tekmovalci invalidi z različnimi telesnimi okvarami in le redki bi progo dolžine cca 200 m brez spremstva zmogli.

Vsi so že nestrpno čakali uradni začetek olimpijade. Ob enajstih dopoldan je predsednica DI Trbiž nagovorila udeležence s pozdravi in z razlago, kako je prišlo do takega sodelovanja. Ker so bile skupine sestavljene iz več govorečih področji, je bilo lepo preskrbljeno za nagovor udeležencev v vseh treh jezikih. Organizator je lepo poskrbel, za ozvočenje, za malico v odličnih sendvičih, tople napitke vseh mogočih variant. Na prizorišču je bilo moč dobiti tudi vse tekmovalne rekvizite od tekaških smuči, krpelj, pohodnih palic skratka vse kar je bilo za tekmovanje potrebno. Že tu naj pripomnim, da me je presenetil odziv javnosti na ta dogodek. Ves čas tekmovanja in kasneje pri podelitvi medalj so dogodek spremljali novinarji in fotografi.

Po vseh uvodnih ceremonijah je nastopil čas starta prve skupine tekačev na smučeh. Start je pri vseh tekmovanjih potekal skupinsko. Tu ni štelo koliko časa je potreboval za obvladovanje dolžine proge, ampak vsak, ki je šel v progo je bil zmagovalec. Koliko sreče in veselja je bilo občutiti in videti pri slehernem tekmovalcu, ki je prisopihal skozi CILJ. Težko bi vam pričaral na oči sliko sreče posameznika, ki se mu je izpolnila želja tekmovati v »mednarodni« konkurenci, s prijatelji in še z različno govorečimi. Slabi dve uri in pol je organizator potreboval, da so vsi prijavljeni srečno prispeli skozi tekmovanje.

Prizorišče je bilo tudi urejeno za dobro počutje tekmovalcev navijačev in gledalcev. Za zabavo sta poskrbeli dve maskoti, prva v obliki velikega lisjaka in drugi v podobi snežnega moža. Na prizorišče pa so pripeljali tudi nekaj osličkov, ki so v veliko veselje invalidov bili pripravljeni, da so jih božali in se z njimi slikali.

Po končanem tekmovanju smo se vsi preselili v Hotel Nevada v Trbižu, kjer je potekal sklepni del male olimpijade. Podelili so osemdeset medalj, kar je bilo za vse udeležence nepopisna sreča. Čestitke, nagovori in zahvale so se vrstile vse do časa, ko je bilo na vrsti kosilo.

Po kosilu pa je sledil še družabni del olimpijade, spoznavanje udeležencev, ob zvokih harmonike in kitare je bilo možno tudi ogreti pete. Pogovor se je vrtel o temi, kako pa pri vas ?

Skratka spoznavanje, tipanje, iskanje novih prijateljev. Upam si zapisati postajamo velika družina. Prepričan sem da bo čas dal pozitiven odgovor, zapisan z veliko začetnico, Da.

In rezime dogajanja. Kar ni uspelo velikim samoušečnim politikom, je uspelo nam prostovoljcem. Združili smo dobro delo v najboljšo možno obliko. Upam na mnoga leta sodelovanja ter pomoči enega drugemu in vsi skupaj za vse. Olimpijada je tu naj živi olimpijada invalidov treh dežel.

Še en stavek. Priporočam pisarni za Evropske zadeve, da še malo bolj zakomplicira pogoje za javljanje na Evropska sredstva za take dogodke, kot je opisan v zgornjem zapisu. Sporočam vam, da mi bomo stvari organizirali in speljali tudi brez vas, ker delamo za ljudi. Za vas pa ne vem za koga delate?

Dragi bralec lepo se imej. 

Predsednik DI
Jože Zupančič