DI Kranjska Gora: V troje je lepo
Na Binkoštno nedeljo je bilo v Kranjski Gori srečanje starejših, bolnih in invalidov. Nesrečna kombinacija je običajno, kar v eni osebi. Pa ni vse tako črno, kot je na prvi pogled videti z naštevanjem, da si star, bolan in še invaliden. Čeprav je v javnosti sedaj nekakšno javno razmišljanje, da je vse slabo, kar naj bi bilo v službi človeka. Pa si upam zbrati toliko korajže, da to trditev ovržem..
Res, nekatere stvari bi bile lahko bolje urejene, ampak le tiste, katere nam drugi urejajo/odrejajo. Ker se pa tiče osebnostno, pa je stvar veliko bolj kompleksna in individualna, kot se zdi na prvi pogled. Veliko nas je, tudi sam že štejem k skupini v tretjemu obdobju življenja, kateri ne vidimo vse črno.
Če grem lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti. Starost, kaj je to? To je tretje obdobje življenja, katero je precej drugačno od prvih dveh, brezskrbne mladosti in srednjega ustvarjalnega življenja ! Jaz starost delim na dva dela, na radosti in na tegobe, ki spremljajo to obdobje. Starost je lahko polna življenja, radosti in veselja ob uživanju sadov prejšnjih obdobij ali pa je starost nekakšen predznak za bolezen, samoto, razmišljanja o domu starostnikov ali še huje, da se nekako v lastnem smiljenju vedno kar poslavljamo iz sončnega sistema. V tem obdobju se začne usihanje miselnih moči, da o telesnih močeh ne moremo več misliti, kot v srednjem obdobju. Obe trditvi sta realnost. Važno je, katera premaga. Jaz prisegam na pozitivno plat, katero tudi živim.
Kaj naj bi bilo tisto, ki nas v starosti lahko osreči. Odženimo nesrečne misli, ne stokajmo in jokajmo nad svojim življenjem. Življenje poglejmo s pozitivne strani. Posvetimo se tistemu, kar smo zaradi svojih ali naloženih obveznosti potiskali v ozadje za kasnejše dni.
Že sama pozitivna razmišljanja bodo odgnala marsikatero bolezen. Običajno so taki pozitivci nagnjeni, da svoje težave rešujejo brez tuje pomoči. Po navadi težave obrnejo sebi v prid. Duhovni svet posameznika se napolni s smislom za življenje, iz katerega črpa pozitivno energijo zase in jo običajno deli še drugim. Ni ga med nami, ki ne bi poznal takega opisanega, ki kar žari od energije in je kot jutranje sonce. Taki ljudje si kljub letom znajo poiskati smisel časa. Poiščejo dela, ki jih veselijo. Radi delajo kaj koristnega novega, skratka so polni radovednosti. Kakšno življenje si bomo v starosti ustvarili, je odvisno ali si bomo vse zagrenili in okrancljali z negativnimi mišljeni ali si bomo življenje polepšali in se odločili za življenje srečnika. Vse je odvisno od nas samih, zunanjega vpliva na odločitev so deležni samo omahljivci. Pridelek, katerega ustvarjamo v starosti, je odvisen samo od posameznika.
O bolezni ne razmišljamo, skušajmo jo z telesno aktivnostjo odgnati. Tudi o invalidih ne bom razpredal, prepričan sem, da o tem veste enako kot jaz.
Da se vrnem na začetek binkoštnega srečanja. Začeli smo s Sveto mašo v farni cerkvi. Po končani maši pa smo se zbrali v prostoru Emavsa za župniščem, glede na udeležbo je bil prostor skoraj premajhen. Žene iz fare so napekle veliko sladkih dobrot, mi iz Društva invalidov pa smo primaknili za napitke in družabni del srečanja se je lahko začel. Bili smo kar prava družba, začeli smo s domačo pesmijo, ki pritegne še tako zakamranega v družbi po pesmi pa so se pojavili še šaljivci z dobrimi šalami in vici
Če zapišem, da je bilo druženje veselo bo premalo. Nekateri, ki smo jih pripeljali iz Doma starostnikov z Jesenic, kjer preživljajo svojo jesen življenja, so se zopet srečali z znanci, sošolci ali sodelavci. Bil je dan brezmejene sreče. Med srečanjem se ni dalo tudi mimo, da se ne bi utrnila kakšna solza sreče ob srečanju s prijateljem, ki je še pri močeh in je na »svojem« doma. Najstarejši krajanki na srečanju smo zapeli znano »kolko kapljic tolko…«. Za tiste , ki svoje življenje preživljajo izven domačega kraja, pa smo pripravili tudi nekaj besed o dogodkih iz domačih logov.
Z veseljem zapišem, da je dogodek srečanja prišel slehernemu do srca. Pretekla leta je bilo to srečanje že kar tradicionalno, v zadnjih dveh, treh letih pa je bilo nekako zamrlo, kar se je pokazalo, če uporabim milo besedo, za slabost. Nujno je taka srečanja obnoviti, pa ne enkrat letno, temveč vsaj v mesecih, ko ni ovira mraz in vremenske razmere tega ne dovoljujejo. Ko sem opazoval obraze udeležencev, ki so se za čas srečanja vrnili v »domače« kraje. Z besedami ni moč popisati, kako malo je potrebno, da človeka osrečiš, mu prikličeš nasmeh na obraz.
Na žalost pa je čas namenjen druženju vse prehitro minil. Poslavljanje od znancev in prijateljev v teh letih udeležencev je kaj ganljivo. Marsikatero slovo je bilo pospremljeno z besedami, »če se več ne vidiva«. Tudi življenje je enako kot vse stvari. Vse ima svoj začetek in, žal, tudi svoj konec.
Vendar pa je vsako življenje lepo, le videti ga moramo takega. V vseh obdobjih ga je vredno živeti, tudi v starosti. Izkoristimo priložnosti, ki se nam ponujajo. Naredimo to zase in za ljudi okoli sebe. Tako si polepšajmo čas, ki se z jesenjo življenja nam vsem izteka. Vse kar izpustimo, ne darujemo drugim, temveč je vse za vedno izgubljeno in zakaj bi izgubljali nekaj, kar je namenjeno nam?
Predsednik DI
Jože Zupančič