DI Kranjska Gora: 16. pohod Mojstrana - Mlinca

14.07.2011 - Kratek sprehod od Planinskega muzeja v Mojstrani preko Save v Karavanke 

Naj opišem, kje je ta prečudoviti kraj, kateri se ponaša z vseslovenskim Planinskim muzejem. Današnje ozemlje Dovjega in Mojstrane je bilo v 11. stoletju še vse gozdnato in poraščeno, ko se je v 13. stoletju pričelo naseljevanje tega prostora. Takratna oblast Kranjske Marke, škofje iz Freisinga na Bavarskem, so sem preselili nekaj svojih podložnikov. Priseljenci so uredili travnike in njive, kar je bi vzrok, da so se nekateri naselili za stalno. Kronika Dovjega govori, da je bila vas Dovje z Mojstrano že leta 1491 samostojna župnija. Podjetni farani pa so si postavili svojo cerkev že v letu 1362. Krajani so si od oblasti izprosili tudi svojo občino Dovje, ki je imela svoj sedež na Dovjem vse do konca prve svetovne vojne, ko je primat prevzela Mojstrana, ki je v tem času napredovala na vseh področjih.

Kraju Mojstrana je dajala tempo razvoja vodna energija hudournika Bistrica, ki izvira izpod severne stene Triglava ter se napaja s pritoki obeh bregov vse do vasi. Največji in najlepši med njimi pa je znani slap Peričnik.

Voda je sprva nekaj stoletij poganjala fužine, kasneje v devetnajstem in dvajsetem stoletju do leta 1935 pa cementarno, katero so tega leta dokončno zaprli. V času fužinarstva in kasneje cementarne se je razvilo še nekaj spremljajoče obrti. Večina manjših kmetov kajžarjev, kot so jih takrat imenovali, se je izučilo kakšne obrti. Med njimi so bili mlinarji, mizarji, tesarji, kolarji, nekaj pa je bilo tudi uslužnostnih obrti, kot je čevljar, krojač in šivilja. Zelo je bilo v zadnjem stoletju razvito žagarstvo, katerega je poganjala vodna energija, ki jo je bilo v izobilju. Pa tudi s preprodajo lesa se je dalo lepo zaslužiti, kar je pripomoglo družinskemu proračunu tudi dober napredek. Za prehrano družin se je več ali manj pridelano na domačih njivah, kmetje so pridelovali razna žita in konopljo ter lan za izdelavo oblačil in raznega orodja.

V prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje je tempo razvoja Dovjega in Mojstrane diktiral znani dovški župnik Jakob Aljaž. Bil je pobudnik umnega kmetovanja, dal zgraditi prvi vodovod v teh krajih, pozidal enega od prvih kulturnih domov z gledališčem, znan po kulturnem in glasbenem ustvarjanju. Da ne pišem o pripadnosti slovenstvu in o prevzemu primata na slovenskem poimenovanju vršacev naših gora. Kdo ne pozna boja za vrh Triglava, katerega zmagovalec je bil Jakob Aljaž. Še danes je simbol Triglava Aljažev stolp na vrhu te vseslovenske, z veliko začetnico, Gore.

V dvajsetem stoletju pa je Dovje in Mojstrano zajel svetovni val potovanj in spoznavanju drugih krajev, to je turizem. Že v letih pred drugo svetovno morijo (1938) je bila Mojstrana razglašena in dobila priznanje za najbolje urejen in obiskan turistični kraj v Kraljevini Jugoslaviji. Po drugi svetovni vojni pa je ta panoga zamrla iz razloga, da smo bilo desetletja hermetično zaprta država. Se pa domačini niso dali kar tako postaviti v kot, v tem času pa se je razvil športni duh olipijonizma. Majhna vasica Mojstrana je dala v zadnjih treh desetletjih osemnajst (18) olimpijcev, kar je svetovni fenomen.

Kdo pa smo mi današnji pohodniki 38 po številu? Kako naj nas današnje pohodnike opišem, mogoče z vprašanjem. Ali za izpolnitev želja iz otroštva res ni nikoli prepozno?

Na vprašanje, komu so se v otroških letih izpolnile vse skrite želje, je enoznačen, nikomur. Komu so se v pubertetni mladosti izpolnile želje o katerih smo sanjali, ko smo iskali svojo cesto življenja. No tukaj je po verjetnosti odgovor, ja nekaterim. No nekateri so ( smo ) svoje sanje uresničili v svojih plodnih srednjih letih. Velika večina pa si skuša, nikoli zavržene in neizpolnjene želje, uresničiti šele v letih, katerim pravimo jesen življenja. Verjetno ne bom zapisal velike neumnosti, če zapišem, da smo imeli takrat v rosnih letih zelo skromne, pa kot kaže, za tiste čase tudi neuresničljive želje. Čeprav pa se, žal, te srčne želje mnogim nikoli ne uresničijo. Zakaj tako smela trditev v preteklem odstavku.

Želja spoznavati vsaj bližnjo okolico, katera je zaradi nature bolezni posameznika istočasno tudi tako daleč, ni nikoli usahnila. Narava nam je dala nekaj, kar drugi ne zaznajo v svojem ne priznavanju drugačnosti. Današnji pohodniki so ljudje, ki ne vržejo puške v koruzo samo zato, ker nekateri govorijo, da invalid praktično ni za nobeno rabo. Kljub telesni bolečini, ki nekatere spremlja pri hoji, na vseh akcijah društva zaznavam veliko veselja, dobre volje, prešernosti, kar ni ravno odlika zdrave družbe.

Današnji pohod je malo manj prešeren, ker nas je vse pretresla nedeljska novica, da se je pri delu s traktorjem smrtno ponesrečil cenjen in priljubljen vaščan Dovjega. Ravno danes popoldan, takoj po končanem pohodu, ga bomo pospremili na njegovi zadnji poti.

Današnji pohod je imel dve etapi. Prva etapa je imela značilnost, da smo hodili z višjega na nižje in se v dobrih dveh kilometrih spustili za nekaj deset metrov. Drugi del pa je imel obratno sorazmerje ali dva km strmega vzpenjanja skupaj nekaj manj kot dvesto m vzpona. O vremenu ne bi pisal, mogoče le to, da so Karavanke severno od krožnice sonca v juliju, kar pove, da smo imeli sonce za hrbtom in kako je to nadležno ve vsak, ki je le malo hribolazca in ve tudi kako zna biti nadležno, ko ti pregreva zatilje. No današnje vreme nam je prizaneslo in vsaj dopoldan ni bilo prevelike vročine.

Ker pa se nam ni nič in nikamor mudilo smo lepo počasi korak s korakom se vzpenjali in občudovali prečudovite razglede na Julijske Alpe. Nekoč sem že zapisal, da je vas Dovje najbolj idealna točka za opazovanje očaka Triglava z okolico. Cela veriga vrhov se pokaže v vsej svoji lepoti, vidijo se vse tri Triglavske doline, Krma, Kot in dolina Vrata, katera se konča pod mogočno severno steno Triglava, kjer izvira čista kot solza studenčnica, Bistrica, katera se v Mojstrani izliva v reko Savo.

Ko smo prispeli do našega cilja, smo posedli v senco ob hudourniku Mlinca, ki daje svojo moč mali hidroelektrarni. Glede na vreme, kjer je sonce zasedlo najvišji položaj in se razdaja z vso svojo močjo je bilo to najpametnejše. Naj omenim, še eno za današnje čase posebnost, ki pa v davnini ni bila nikakršna posebnost, pili smo vodo kar iz hudournika.

Po enournem počitku in ohladitvi pregretih teles smo se začeli spuščati proti vasi Dovje, kjer nas je v novem gostišču Katra, čakala prijetna senca in dobra malica z imenom Orlova juhica. Pravo ime za naše kraje, kjer se je z orlom spopadal že naš junak Kekec. Po malici smo se na hitro tiho poslovili drug od drugega, kot sem že zapisal, danes ni pravi dan za veseljačenje, ker smo vsi solidarni z nesrečno družino, ki je tragično zgubila dobrega očeta in gospodarja, vas pa spoštovanega in cenjenega sovaščana.

Drugič se vam javim iz izleta z imenom »Gremo na štajersko, gledat kaj delajo ljub….tri«, naj pojasnim glede ljubic. Za nas so to: dobri in gostoljubni ljudje, lepa ohranjena narava in kulturna dediščina ter dobra domača kapljica, brez katere ni obiska Štajerske! Če dam prispodobo, kdor ne popije kozarca vina na Štajerskem je tako kot bi jedel dobro juho brez soli. Lepe pozdrave iz sence vam želi

predsednik DI Kranjska Gora
Jože Zupančič