DI Kranjska Gora: Vrzi telo na kolo in hajd v daljave.

Sam pripadam generaciji, ko ji je v mojih mladih letih, kolo pomenilo pomočnika za hitreje in lažje premagovanje daljave, skratka prevozno sredstvo in nič več. Takrat nismo delali znanosti, kaj bomo dosegeli, če se bomo vozili s kolesom. Kolo je bilo statusni simbol dobro finančno stoječe družine. Pufov takrat še nismo poznali. Imeti puf je v tistem času bilo skoraj sramotno, tako je tisti, ki se je že kje kaj zadolžil to skrival. Spomin se mi vrne v tiste čase, ko so nas starši poučevali, “puf dela puf”, delo pa denar. To sicer velja še danes a kaj, ko je današnji čas tak, da, skoraj nikogar ni sram, če je zapufan preko vseh možnosti. Ne malo državljanov je na robu bankrota, pa ne samo zaradi kolesa.

Danes ne poznam družine, ki ne bi imela v kleti vsaj eno kolo več, kot je članov družine. Pa ne kolo kar tako. Zveneče in prestižne znamke, da o ceni niti ne govorim, pa če prav je pol družine na socialni podpri. Kot kaže zadnje čase se vrača čas, ko je drago in prestižne znamke kolo statusni simbol posameznika. Spomnimo se ne tako daleč nazaj, avto s strešnim prtljažnikom in nekaj parov smuči na njem pred hišo. Za vikend pa vsa družina na smučanje, a mnogi niso sneli smuči s prtlažnika niti na cilju. Le sosedom so pokazali, da so v Kranjski Gori “dilcali”. Ta čas se vrača, le da se na strehi na puf kupljenega avtomobila, namesto smuči postavlja še kolo na puf.

Razmišljanje, da je kolo lahko tudi dober športno rekreacijski pripomoček, razmišlja večina lastikov koles. Tu pa se skupina deli. Nekateri, ki so si vzeli kolesarske steze za dirkališča in bi vse rekreativce, kamor sodi večina, dali kar odstraniti iz stez namenjenih kolesarjem. Ti niti v sanjah ne pomislijo, da so kolesarske poti namenjene za rekreacijo, za gibanje na svežem zraku, za ljudi, ki so cele dneve v službah. Ali pa jim je kolo, kot pripomoček za uživanje ob pogledu na naravo, ki počasi drsi mimo kolesarja. Kolo uporabljate kot športni pripomoček ali kot prevozno sredstvo, nikakor pa kot dirkalnik. V naših krajih si želimo čim več kolesarjev. Imamo lepo in nadvse lepo speljano kolesarsko pot. Ta se navezuje na kolesarske poti v Italji in Avstriji, tako, da kolesar lahko naredi tudi več sto km brez, da bi moral zapustiti kolesarsko pot. Obstaja pa še tretja skupina koleserjev, ki išče kolesarsko zabavo na brezpotjih in stezah, namenjenim za sprehajalce, kar je zelo moteče. Kot je moteče, da mnogi kolesarji ne upoštevajo bontona, da se je treba tam, kjer je v bližini kolesajem namenjena površina umakniti iz javnih cest. Na ta način ogrožajo sebe in voznike avtomobilov, če pa sta oba nestrpneža pa je nesreča tu, kdo potegne ta kratko se pa tudi ve.

Da kolesarjenje ni samo dobra rekreacija, da nudi neomejeno drugih pozitivnih možnosti, smo spoznali tudi nekateri člani DI Kranjska Gora. Vožnja z današnjimi kolesi je vse nekaj drugega, kot je bila v času moje mladosti. Nikjer ni več makadama, razen v brez potju. Današnje kolo ima že tako tehniko, da se moraš prvo spoznati z njo, šele potem se lahko vržeš nanj, pa še takrat malo škriplje in spodrsava nekaj časa.

V našem društvu posvečamo skupinski rekreaciji članov veliko pozornost. Mnogo razlogov je za to. Če jih naštejem samo nekaj, ker vseh verjetno niti nepoznam. Rekreacija ima lastnost druženja, drugo, da so taka srečanja tudi vesela in sproščajoča je tudi znano, da na ta način obnavljajo gibalno kondicijo posameznika, da posameznika iztrgamo iz osamljenosti, da o izmenjavi mnenj, kako se pa ti počutiš, niti ne pišem. Še bi lahko našteval, pa naj bo dovolj.

Kolesarjenje je celo zelo zabavno, posebno, če se na kolesarjenje odpravi manjša družba. Tako je bilo tudi letos sedmega avgusta. Ta dan se nas je zbralo 27 članov DI ljubiteljev koles za Zdravstvenim domom v Kranjski Gori. Skupini sta se pridružila še poslanec g. Franci Pukšič in njegov kolega (žal priimka ne vem), ki dopustujeta v Kranjski Gori. Naše druženje ima poanto v tem, da bomo z našim kolesarjenjem, dali občinskemu prazniku veljavo tudi mi iz DI. Ob dogovorjenem času smo se razvrstili v dolgo kolono, in se popeljali proti zahodu vse do Jalenove kantine (beri gostilne), to je v prvi vasici za sedaj že bivšo državno mejo z Italijo. Dolžina našega kolesarjenja v to stran je nekje dvanajst km. Tu smo se malo spočili in v gostini okrepčali. Nazaj je pa naša proga pridobila še dva km gor. Odkolesarili smo skozi Kranjsko Goro do vasice Log točno do gostilne Maraton. Tu smo imeli drugi del današnjega kolesarjenja, družabno srečanje.

Taka srečanja ali druženja imajo lastnost, da se nam odprejo ventili na tistem delu, kjer nas kot osebo nekaj tišči. Po sedanjih izskušnjah lahko zatrdim, da je to tisto, kar vsi najbolj potrebujemo, to je osebni stik z drugimi ljudmi. Vse preveč se zapiramo vase, premalo se družimo, še maj se odkrito pogovarjamo, vse proveč tegob zamolčimo, češ kaj bodo pa rekli, če jim povem svoje težave. Pa to je ravno tisto, kar ne bi smeli početi. Moje znanje tu odpove. Ne znam vam odgovoriti zakaj taki postajamo, smo vse preveč samotarji, premalo odprti do drugih.

Da se lahko in je možno, da se odpremo drugim in se spremenimo, ponuja nekaj odgovora prostovoljno delo. Ne moreš biti prostovoljec, ne da bi se družil z drugimio ljudmi. Prostovoljstva na daljavo ni, če pa je, je po mojem mnenju prazna lupina brez vsebine. Tudi sam opažam pri sebi, da je beseda s katero nagovorim nekoga potrebnega pogovora, tudi meni olajšanje in izboljšanje mojega počutja. Če zaključim to razmišljanje, je prostovoljstvo obojestransko koristno.

Druženje in prostovoljstvo sta dejanja, ki nam pomagajo nositi in olajšati težo bremena, kateraga smo si hočeš ali nočeš naložili.

Naslednjič se vam oglasim enajstega avgusta, ko bomo pohod iz Planice do Tamarja in nazaj. Preživljanje lepih dni vam želi

Predsednik DI
Jože Zupančič