DI Kranjska Gora: Kaj pa voda? (splavarjenje)

Voda je po nekih dognanjih naša zibelka. Je spojina naravnih elementov in pri standardnih pogojih tekočina. Vodo najdemo skoraj povsod na Zemlji in brez nje ni nobene znane oblike življenja. Okoli tri tretine Zemljine površine je prekrito z vodo. Vodo poznamo v treh načinih v tekočem, trdnem (led) in plinastem (para-megla). Tudi oblaki so voda, iz drobnih kapljic. Vode delimo na oceane, jezera, reke, potoke, pa tudi na mlakuže, odpadne vode kanale, ribnike,…. Značilnosti vode pa spreminja višja ali nižja temperatura, ki povzroča kroženje vode. Spreminjanja gostote vode ob zmrzovanju omogoča kroženje vode v velikih vodnih kotanjah in s tem kroženje hranilnih snovi ter jo tako ohranja svežo in čisto. Ja brez vode ni življenja. Če jo ni za pitje človek umre. Brez nje bi bili umazani, ali pa smo ravno zaradi nje umazani. Nekatere pri umivanju voda celo moti, mene moti samo pri plavanju, ker vedno plavam bolj globoko, kot daleč. To je nekaj misli o vodi.

Ja voda je gibalo človeka. Koliko zabave nam nudi voda? Spomnite se svojih otroških let, kjer je bila le majhna mlakuža, že smo čofotali na grozo staršev s pripombo, kaj bodo sosedje rekli saj si kot pujsek. Tudi mladostna gradnja gradov iz blata ni bila in ni mogoča brez vode. Pa prevozi ljudi na dolge razdalje ter velikih in težkih tovorov, od prodajalca do kupca. Pri nas v Sloveniji je verjetno najbolj znano splavarstvo ali tovorjenje lesa po vodnih površinah (rekah), Dravi, Savi, Idrijci in verjetno še kje. Prvi zgodovinski viri navajajo take dogodke že z letnico 1280, takratni splavi so bili namenjeni predvsem prevozu vojakov in vojaške opreme. Prve splave namenjene transportu lesa pa viri omenjajo leta 1371. Postopno povečevanje splavarjenja, kot posledica vse večje uporabe lesa in povpraševanja po tesanem lesu je bilo največ v 20. stoletju. Po letu 1900 je splavarstvo začelo zamirati zaradi konkurenčnosti transporta po železnici, pa tudi gradnja hidroelektrarn na plovnih rekah je preprečevala nadaljevanje transporta lesa v obliki splavarjenja.

Ljudje ob rekah, kjer se je nekoč odvijal splavarski transport materiala so v pomanjkanju delovnih mest na koncu dvajsetega stoletja pričeli razmišljati o splavarjenju, kot zabavi na vodi v turistične namene. Splavarjenje tako ostaja aktualno za razvoj turizma predvsem v Dravski dolini, kar potrjuje tudi vse večji obisk nadvse zanimive plovbe po zgornjem toku reke Drave med Dravogradom in Vuzenico.

Ker gre dober glas daleč, je prispel tudi do nas DI v Kranjsko Goro in tako smo se odločili doživeti nekaj novega, drugačnega. Že zjutraj, ko smo se posedli v avtobus, 49 po številu, je bilo čutiti veselo pričakovanje, prav po otroško, kot sem že zapisal, enako podobno je mladostno čofotanje po mlakuži. To današnje doživetje in vzdušje, vam bom skušal pričarati z nekaj stavki. Omenil sem že zabavo ob vodi, v vodi. Današnja pa bo večino zabava na vodi.

Vožnja na flosu, kot ga imenujejo domačini, nam je pripravila sprostitev s smehom, dobro voljo, domačo hrano, bogato zgodovinsko, kulturno in etnološko dediščino, vse do adrenalinskih užitkov. Doživetje na flosu se ne da primerjati s kakšnim drugim dogodkom. Je enkratno in unikatno. Če povzamem, kot se zadeva dogaja, se vkrcanje na flos prične z žganjem in kruhom s soljo. Po odrivu od obale »najstarejši flosar« na zanimiv in humoren način predstavi vse o splavarstvu in življenju nekoč v Dravski dolini. Še več o dobrih starih časih nam pove „flosarski“ župnik, ki na vsaki »rajži« krsti dva novopečena »flosarja« in očisti njunih »grehov« polni duši. »Flosarske frajle« nam postrežejo z golažem, z ocvirki »grumpi« zabeljeno polento in rženim kruhom. Okrepčate se še z dobro flosarsko kavico, nato pa ples, da se še Drava trese. Skratka, polno smeha, veselja in dobre volje vse do pristanka v luki »pristanišču«

Po izkrcanju nas je čakalo še popoldansko druženje v gostilni Šarman. V naše veselje sta se nam pridružila še oba harmonikarja in župnik s flosa. Veselje se nadaljevalo tja v pozne popoldanske ure. V tem času se že pozna vpliv druge polovice leta in je dan krepko krajši, kot pred mesecem ali dvema. Za zaključek smo se okrepčali še s poznim kosilom, ki je dodobra ogrelo želodčke in zgostilo tekočino, če je kdo prevečkrat pogledal v dno kozarca. Kar težko mi je bilo pozvati dobro vživeto družbo in jim povedati, da je vsega lepega vedno nekoč konec.

Na hitro smo se še poslovili od gostiteljev ter se odpeljemo po dravski dolini proti Mariboru. Sproti opazujemo Dravo, zanimivo reko, ki nas spremlja z občasnimi zajezitvami, kjer za nas državljane proizvajajo električno energijo, brez katere, si enako, kot brez vode ne znamo več živeti.

Kar na nekaj mestih ob reki Dravi se pojavlja gradnja, polna umazane in nečiste vode. Ob pogledu na čistilne naprave se nam pokaže, kako smo slabi gospodarji z vodnim bogastvom in koliko čiste vode spremenimo v kloako. A vprašanje je vsak dan večje, koliko časa še? Druga žalostna resnica pa je koliko umazanije je speljane direktno mimo čistilnih naprav v naše vodotoke. Razen Drave in Mure vse naše reke izvirajo pri nas, pa si oglejmo njihovo stanje in ugotovili bomo, da nam ne packajo vode drugi temveč mi sami. Zamislimo si, kaj bo, kar enkrat po vsej verjetnosti bo, ko bodo sosedi h katerim se naše reke izlivajo zahtevali, da jo pred iztekom očistimo? Kaj pa bo takrat.

Naj vas spomnim, na vedno več TV oddaj iz sveta, kjer nam razni poročevalci kažejo opustošenja celih področij, kjer je posegel človek s svojo nepremišljeno industrijo in uničil in degradiral vse okoli sebe. Pravzaprav ni potrebe, da gledate TV oddaje, ozrimo se po naši okolici. Prikličite si čase, ko smo se vozili še s fički. Ja na vsakih nekaj deset km si se moral ustaviti in očistiti prednjo šipo od naleta raznega mrčesa, da si lahko videl voziti. Danes pri dvakrat večjih šipah na avtomobilih ter veliko večjih hitrostih se ni treba ustavljati niti po petsto ali več km, na njih skoraj ni madežev mrčesa, pa ne zato, ker se na šipi ne bi poznalo, temveč zato ker mrčesa ni več v naravi. Vse smo zastrupili. Izumirajo ptički. Kdo nam bo pel lepe jutranje serenade? Sprašujem se, kako dolgo nam bo še narava odpuščala?

Ko sem takole razmišljal, smo se že vozili skozi Štajersko in Evropsko prestolnico kulture Maribor. Mesta skoraj ne prepoznam. Napredek na vseh področjih. Urejene ulice, fasade, hodniki za pešce, promet so po večini speljali mimo mesta. Glede videnega, bo mesto Maribor verjetno eden od ciljev naših izletov po Sloveniji v letu 2012.

Še postanek na Trojanah za kratek počitek in že hitimo proti domu v Gornjesavski dolini. Lep in koristen dan je za nami. Računam še na take dni, ki nam širijo obzorja, krepijo zavest in lepšajo dneve življenja. Prvi tak bo vsakoletno romanje na Višarje, zibelko slovenskih romarjev. O tem pa več ob koncu avgusta.

Za danes pa lep pozdrav, iz pretople Zgornjesavske doline,

Predsednik DI
Jože Zupančič