DI Kranjska Gora: Veseli december?

Veseli december je v polnem teku. Miklavž je že odšel s svojimi spremljevalci. Pred nami so praznični dnevi; Božični večer z Božičem, pa Štefanovo, pa dan tepežkarjev in že je tu, Silvestrovo z Novim letom, za njim pa še Trije Kralji, zadnji v tej gneči praznikov. Pred nami je čas, kot nepopisan list v našem življenju in najdaljši mesec v letu (januar ali suša v denarnici). Verjetno se tudi vi uvrščate med tiste, ki si v tem času obljubite, da boste v Novem letu opustili slabe navade. Žal se nam vračajo vedno nazaj, kot stari mački s potepa.

Ta čas imenujemo tudi advent. Advent je čas, štiri tedne pred božičem, kot priprava telesa in duše na nekaj novega za poseben čas. V jeziku kristjana se ta čas nanaša na pričakovanje, na prihod, oziroma rojstvo Jezusa Kristusa, ki prihaja z upanjem in kesanjem. Barva za ta čas je vijoličasta, kar pomeni spokornost. Adventni čas nas vabi, da se spomnimo na preteklost, nas spominja na sedanjost in da se pripravimo na bodočnost. Izraz Advent se uporablja zlasti po Evropi in Ameriki. V sklopu tega čas, je tudi večer pred Božičem, ko naj bi otroci skupaj s starši postavili Božično drevesce in pripravili jaslice za novorojenega. Običajno so in še danes pripravijo kopico dobrot.

Po katoliškem se advent začne na četrto nedeljo pred Božičem. To je nedelja med 27. novembrom in 3. decembrom. Čas pričakovanja in prihoda se konča po četrti adventni nedelji na sveti večer pred Božičem. Srce in duša se pripravita za odpuščanje in razdajanje. V teh dneh se moramo prizadevati za trenutke tišine in miru v naših srcih, na spokojnost in skromnost v naših družinah. Ta čas pomeni tudi začetek novega življenja v miru in v tihem veselju ter v sožitju z vsemi ljudmi, kar je v današnjem času vedno večji izziv.

Tipičen simbol adventa je adventni venec s štirimi svečami. Na prvo adventno nedeljo verniki prižgemo eno svečo, da drugo nedeljo dve sveči in na četrto vse štiri sveče. Višek adventa je Sveti večer, katerega se zaključi v družinskem krogu z udeležbo pri polnočnici. Naslednji dan je vedno dela prost in dan počitka. V svetopisemskem sporočilu sta tako delo, kot počitek sveta stvar. Počitek je po eni strani znamenje, da si človek želi spočiti dušo in telo, po drugi strani pa čas, ki ga človek posveti svojim najbližjim. Danes zagotoviti potreben čas za počitek je mnogo težje, kot nekdaj. Dandanašnje zaposlitve in delo za ljubi kruhek marsikje kažejo nove oblike moderne sužnosti.

V naših družinah običajno živita samo dve generaciji, starši in otroci. Skupaj preživijo le del dneva, saj sta starša vsak v svoji službi, otroci pa v šoli ali vrtcu. Malo je časa, ko se lahko posvetijo drug drugemu in se pogovorijo o vsem, kar jih veseli ali teži. Prav ta pogovor pa je življenjsko pomemben za duševno in duhovno zdravje družine. Žal današnji družini manjka tretji član, to so stari starši, to je modrost, to so izkušnje, katere naj pri mladih vzgojijo misel, da so med nami tudi starejši. Pomanjkanje take vzgoje do spoštovanja starejših se vidi med mladimi na cesti, v trgovini, na vlaku ali avtobusu in ….

Advent je žal, zadnje čase postal potrošniški čas, poln nakupovalne mrzlice, prednovoletnih zabav in okraševanja domov z kičastimi, včasih prav neokusnimi artikli potrošniške družbe. Vse je podvrženo nekakšnemu bahanju, kdo bo več zapravil, se postavljal pred sosedom, češ poglej kaj mi zmoremo.

Tisto kar naj bi ta čas predstavljal, ko se ljudje vračajo domov, da skupaj s svojci praznujejo je nekako potisnjeno v ozadje. Kot da nas je sram, če pokažemo, notranjo lepoto, se posvetimo pomoči drugim, ki sami niso kos današnjemu tempu. Pri takem nespoštovanju obče človeških vrednot, si ne znam predstavljati jutrišnjega dne, čez pet, deset ali več let.

Običajno je bilo čakanje novega leta vedno na zadnji dan leta in še to na popoldanski in večerni čas. Danes je to premaknjeno že na začetek decembra, kot da bo jutri konec sveta, ves svet je ponorel. Novoletno drevesce, katerega smo se kot otroci tako veselili, je v naši mladosti prinašal sporočilo, da odvržemo stara oblačila slabih navad, da pripravimo dušo za nekaj novega boljšega. Ko se gibljem med ljudmi in poslušam o vse večji revščini med njimi, pa mesec december gledano s strani, nikakor ne kaže na to žalostno resnico, prej obratno.

Konec vsakega koledarskega leta in začetek novega obeležimo z voščilom. Ko ura odbije polnoč, takrat se običajno nazdravi, prisotnim zaželi veliko zdravja in sreče.

Pravzaprav si niti v domišljiji ne znam predstavljati, kaj bi bilo, če bi se vse izrečene želje drug drugemu ob novem letu in vsakemu tudi uresničile ali bi to bilo sreča in blagostanje ali ovira ?

Mi v našem Kranjskogorskem društvu invalidov si v opisanem času vedno organiziramo zaključek leta ali »silvestrovanje« nekje v sredini decembra običajno v vinorodnih okoljih. Zakaj že tako zgodaj? Vzrok je zelo preprost. Smo generacija, ki ne sodi med ponoreli svet, radi smo sami in v miru. V naših krajih imamo še dodaten vzrok prezgodnjega praznovanja Silvestra. Velika večina naših domačih je turističnih delavcev in so ob praznikih v službah, mi dedki in babice pa smo tisti čas varuške.

Člani, 57 po številu, smo se letos podali v majhno naselje Čatež pri Trebnjem. V domači gostilni pri Ravnikarju so nam ponudili odlične pogoje silvestrovanja, dobra strežba, okusna hrana, vzdušje, ki so ga pripravili gostinci in glasbenika, ki nam je popestril večer, katerega se bomo še dolgo spominjali. Vsega je bilo po malem, dobrih vicev, petja. Plesalo se je, da se je kar kresalo pod nogami. Vrhunec večera je nastopil ob polnoči. Odprli smo steklenice s penečim vinom, si nazdravili in drug drugemu, zaželeli predvsem dobrega zdravja, in da bi se še velikokrat veseli družili skupaj.

Po polnoči so se že začeli kazati učinki veselja, utrujenost in zaspanost je kazala vse večje roge. Brhke »kelnarce« so nam postregle še z dobro obaro: Saj ne da bi bili lačni, ampak pravijo, da je na Dolenjskem tak običaj, da vsak večer po polnoči strežejo malico, ja, res ni slab običaj.

To pa je bil tudi znak za pripravo na odhod. Voznik in avtobus, ta uigrani team, ter enakomeren zvok vozila je večino potnikov uspaval. Je pa bilo tudi nekaj takih, katerih veselje se ne da, kar tako odpraviti. Na obzorju so se začeli že kazati obrisi naših Alp, kar je dalo vedeti, da smo na cilju. Le še pozdrav in že se razidemo vsak na svoj dom.

Preživeli smo lepo noč v družbi prijateljev, kar bo lepa popotnica za naslednji čas. Tudi vam ki mogoče prebirate te vrstice želim:

Toplo ognjišče in smeh v očeh, iskreno želim Vam v teh prazničnih dneh, veliko sreče in lepih sanj, naj Vam prinese božični dan, da zdravja in srečnih dogodkov nešteto v obilju nasulo bi Vam dva tisoč dvanajsto Novo leto, z radostjo polno, brez solza in skrbi.

Predsednik DI 
Jože Zupančič