DI Kranjska Gora: Dan žena / Materinski dan

»Nič ne nosi, samo pridi« !

Sedim v dnevni sobi v globokem starem naslonjaču, moje misli plavajo po razburkanem času, ki sem ga bil deležen v svojem življenju. Iz misli izbiram razne dogodke, jih analiziram ter iščem vzroke zakaj sem jih lahko doživel. Vedno ugotavljam, da je temu tako zato, ker sem imel in imam okrog sebe ljudi s katerimi lahko delim prav vse. Ali pa so vsi ti moji sopotniki doživljali enako je pa že drugo vprašanje.

V naslovu sem zapisal stavek, stavek katerega ste že gotovo velikokrat slišali, pa tudi največkrat ne namerno preslišali. Tak stavek lahko iskreno izreče le mama. To je prava pesem, je pesem, katera te povzdigne in je nekaj lepega, neponovljivega Tako čista, kot je mamina želja, je tudi sam stavek in izrečena misel. Obisk njenega otroka je zanjo neprecenljivo darilo, ki ga ni moč videti, ga odviti ali razkazovati, ampak ga samo mama po svoje notranje občuti. Zanjo je obisk njenega otroka prav poseben čas, kateri ima zanjo poseben pomen, katerega očetje ne moremo občutiti in dojeti. Obisk njenega otroka zanjo ni nikoli nepravi čas, nikoli ni v napoto, nobena ovira ga ne more izničiti. Sreča, ki jo obliva v trenutku, ko nekaj svojega časa pokloni svojemu otroku je zanjo neprecenljive vrednosti. Mati nikoli ne sprašuje ali hočeš, temveč »da«. Takšen pogled na svet moškim preprosto ni dan! Ali mi očetje to priznamo ali ne, to v takem in v tem trenutku nima nobene teže. Oče je običajno tisti, ki ohrani mirno kri in neobremenjeno razmišlja ter odloča, toda nasproti njega stoji mama, ki s svojo marljivostjo, potrpežljivostjo in večjo čustvenostjo nemalokrat doseže to, kar se očetu zdi nemogoče. Če ste bili v otroštvu obsuti z materino nežnostjo in ljubeznijo, se kot odrasla oseba lažje spoprijemate z življenjskimi težavami.

Mnogi se spominjamo teh mnogokrat izrečenih maminih besed »nič ne nosi, samo pridi«, besede, katerim smo v mladosti polagali, kaj malo pozornosti. Pa ne da jih nismo slišali, le pomena in globine si nismo, kot mladostniki zavedali. Danes v zrelih letih se tega stavka velikokrat spominjamo. V takih trenutkih se prikrade ta stavek, kot tiha želja, katero bi rad izrekel svojim otrokom, vnukom. Zavedam pa se tudi, da taka očetova ali želja dedka nima ne globine, ne teže, ne pomena, kot če to izreče mama.

Zakaj tak nostalgičen uvod. Mesec marec je posvečen mamam, ženam, tetam, sestram, dekletom in ljubicam, če hočete. V tem pomladnem mesecu sta dva dneva namenjena in posvečena ženam in mamam.

Če se ozremo malo v preteklost, lahko ugotovimo vzroke in namen posvečenih dni ženam in mamam. Prvi in po času starejši je 8. marec Dan žena. Začetek sega nekje v leto 1890. Praznovalo se je 19. marca, kot spomin na boj žensk za enakopravnost v takratni družbeni ureditvi. Praznovanje se ni dobro uveljavilo vse do leta 1917, ko so predvsem v bivših komunističnih državah praznovanje povezali s svojo ideologijo. Pri nas je praznik Dan žena v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi razuzdanih proslav, katere je dopuščala bivša oblast, izgubil svoje poslanstvo, katero je predstavljal.

Drugi malo mlajši je Materinski dan, praznik posvečen predvsem materam. Ta enako, kot prvi, izvira iz ZDA, njegov začetek sega v leto 1910. V Evropo je navada prišla po prvi svetovni vojni. V Sloveniji se po drugi svetovni vojni materinski dan zaradi komunistične ureditve, praviloma ni praznoval, ker je imel katoliški predznak. Danes pa je spet v veljavi in se praznuje na isti dan kot Marijino oznanjenje, torej 25. marec.

Sedanja slovenska družbena ureditev ne zapoveduje, kateri praznik je bolj pravilen, temveč dopušča, da se vsak sam odloča. Podeželje, da več na Materinski dan, mesta in industrijski bazeni pa na Dan žena. Osebno sem prepričan, da imata oba praznika isti namen, škoda je bila storjena, ko sta se oba dneva ideološko izkoristila in se s tem nekako osamila in izločila.

Pri nas v DI Kranjska Gora demokratično dopuščamo obe varianti. Ko pa gre za delo društva organiziramo zaradi racionalnosti stroškov za oba dneva eno akcijo. Za počastitev nakupimo cvetlice v lončkih, za vse slavljenke včlanjene v naše društvo. Vseh članic je nekje 82% od vsega članstva. Že ta podatek, da je več invalidk, kaže na obremenjenost žena in mater, ter kako je bila pravilna odločitev naših prednikov, da namenijo ženam dvoje marčevskih dni, kot njihov praznik.

V tem mesecu imamo vodilni v DI Kranjska Gora nalogo, da obiščemo vse naše članice, jim voščimo za njihov praznik ter izročimo lonček z rožo. Kako so naše mame-žene skromne se vidi iz veselja ob izročitvi malega cvetličnega šopka za praznik. Prepričan sem, da se tu pokaže tista skromnost, ki je zapisana v naslovu in kasneje nekajkrat ponovljena. Danes ljudje živimo v času, ko niti ne vemo kaj bi radi, ampak storimo pa prav vse da bi to dobili! Mame pa točno vedo kaj bi rade, čim večkratni obisk njej dragih otrok, žal niso vedno uslišane. Res je velika škoda, da stavek »Nič ne nosi, samo pridi« ne dojemamo v tisti globini in iskrenosti, kot je izrečen. Postavlja se vprašanje: Zakaj je tako? Kdo je kriv takega stanja? Dragi bralec jaz tega odgovora nimam, bilo bi pa prav in lepo, da si na to vprašanje odgovori, po možnosti pravilno, vsak sam.

Vsem ženam in dekletom iskreno voščim za praznik, pa naj praznuje prvega, drugega ali pa oba. 

Predsednik DI 
Jože Zupančič