DI Kranjska Gora: Izlet na Primorsko

Kako se odziva človek z gorenjskega konca na besedo Primorska. Veliko jih pomisli na obalo, na morje, na brezskrbne dopustniške dni, drugi pomislijo na zeleno in čisto Sočo, drugi zopet na češnje in vino , tretji na deželo vso polno kraškega kamna in vročega sonca in še bi lahko nizal take in take utrinke. Če pa ga beseda spomni na ljudi, pa prvo pomisli na miličnika danes policista, ker je ne dolgo nazaj bil ta poklic rezerviran za Primorce. Ko pa vse to pokažem domačinu Primorcu, bo popolnoma verjetno zmigal z glavo in rekel joj, kako nas ti Gorenjci slabo poznajo, in še kako bo imel prav!

Primorska ima kaj nuditi in pokazati popotniku, turistu ali naključnemu obiskovalcu, res pa je, da se zelo razlikuje od ostalih naših pokrajin, vse od narave, gurmanskih zadev, do naravnih zanimivosti, še najbolj pa odstopa navzgor v cenah, ob naročilu v gostinskih obratih, od ostale Slovenije. Hrana jin pijača je za turista veliko dražja kot drugje, res pa je, da se tudi sama Primorska razlikuje od enega do drugega konca.

Primorska pokrajina v zahodnem delu Slovenije, se je v letih 1813 do 1918 imenovala Avstrijsko primorje. Danes se pojem Primorska, ki sicer ne predstavlja enotne gospodarske ali upravne pokrajine, deli v grobem na dve administrativni pokrajini, in sicer na Goriško in Slovensko Istro. Pokrajina Goriška je dobila svoje poimenovanje po mestu Gorica, Slovenska Istra pa, kot severni del polotoka Istra. Na to delitev največkrat opozarjajo zahteve Goriške po vrnitvi sedeža škofije, kar se še ni uresničilo in razlika je še v tem, da se imajo bolj za Primorce Goričani, kot pa Koprčani, ki so bolj nagnjeni imenu Istrani. Obstaja pa še ena delitev na Kraševce in ostale Primorce, le da so vse te delitve bolj notranja, bi rekel med samimi Primorci, za nas iz celine pa so vsi samo Primorci.

Primorska, je ena izmed treh vinorodnih dežel Slovenije. V splošnem so zaradi pretežno toplih in suhih vplivov idealni pogoji za dobro rast trte, zgodnjega sadja od češenj do breskev in celo nekaj eksotičnega sadja tukaj uspeva. Na Krasu prevladuje zastopanost rdečih sort grozdja, največji delež belih sort pa je v Vipavski dolini. Vinorodna dežela se deli na štiri vinorodne okoliše; Goriška brda, Vipavska dolina, Kras in njegov vinorodni okoliš ter Koprski ali Slovenske Istre vinorodni okoliš. Toliko vrst vina pridelujejo, da jih je skoraj nemogoče našteti. Posebno izstopajo Goriška brda, katere nekateri poimenujejo, kar Slovenska Kalifornija. No to je le nekaj informacij iz mojega zevnika.

V svojem kranjskogorskem društvu invalidov prisegamo samo na prave informacije z osebnimi stiki in ne kar, tako iz knjig ali sodobnega informacijskega sistema. Da vse te informacije, o ljudeh, njihovih običajih, kulturni ponudbi vedno preverjamo na kraju samem kaže tudi podatek, da smo danes že stoenaindvajsetič na izletu, odkar je spodaj podpisani predsednik društva. Vsi izleti pa so vedno samo in po Sloveniji. No zdaj verjamete, da smo včasih res malo nejeverni Tomaži in, da se vedno prepričamo sami, kakšni so kraji in ljudje v določenih krajih in delih Slovenije.

Današnji izlet je potekal od Mojstrane preko Rateč, do Trbiža naprej po dolini Rabelj do Rabeljskega jezera preko sedla Predel v Bovec in mimo Kobarida do Nove Gorice in naprej do Dornberka v zaselek Zalošče na Turistično kmetijo Vižintin. Vračali, pa smo se po primorski avtocesti mimo Ljubljane na našo Gorenjsko.

Prvi del izleta je potovanje mimo neštetih naravnih zanimivosti, mimo kulturnih spomenikov, katerih je v dolini Soče nešteto. Zaradi premalo razpoložljivega časa, enega dneva, smo si mi izbrali za prvi cilj Italijansko spominsko kostnico, iz prve svetovne vojne, nad Kobaridom. Kostnica, je bila postavljena ob cerkvi sv. Antona na Gradiču nad Kobaridom leta 1938 v spomin padlim italijanskim vojakom, ki so izgubili življenja na fronti v okolici Kobarida, Bovca, Tolmina in Rombona v prvi svetovni vojni.

Kostnica je oblikovana v obliki osmero kotnika, v katerem so v dveh krogih nameščene niše z imeni in priimki, več sedem tisoč padlih vojakov. Sredi tretjega kroga pa stoji cerkev sv. Antona. Cerkev. Na tem mestu je bila zgrajena že mnogo prej, saj je bila posvečena že leta 1669. Ob poti iz središča Kobarida na vrh Gradiča so postavljene postaje križevega pota, medtem ko nas na ob stopnišču kostnice sprejme napis "Čast vam, ki ste tu padli v pogumnem boju". Verjetno avtor tega zapisa ni hotel ničesar slabega povedati, je pa žalostno, da zaradi človeške nečimrnosti, beri vojne, ki ni še nikoli ničesar rešila, izgubljenih po svetu na milijone življenj. Kaj mi bo vsa čast sveta, ko mi vzamejo življenje?

Od tu nadaljujemo po dolini Soče. Vasice so zaradi malo prostora, ki ga nudi dolina, stisnjene na bregu hiša ob hišo na obeh straneh Soče. Nekaj posebnega v teh krajih so mostovi, ki povezujejo oba bregova reke Soče. Če naštejem samo nekaj teh; od visečih brvi samo za pešce, do žičnic, ki so obenem tudi za spravilo materialov do vasi, pa Napoleonov most prav tu v Kobaridu, kateri povezuje Vrsno, rojstni kraj pesnika Simona Gregorčiča, pa železniški most pri Solkanu z najdaljšim kamnitim lokom na svetu, pa novi most, ki povezuje Brda z Novo Gorico. Ne vem, če je še kje tolikokrat premoščena reka, kot Soča od Trente do Nove Gorice. Mogoče Ljubljanica v Ljubljani, kjer ima že vsak pešec svoj most, kolesarji pa v jok.

Še nekaj ovinkov in že smo na domačiji gospe Ade v Zalošču na Turistični kmetiji Vižintin, kjer smo imeli drugi del izleta. V tem drugem delu izleta, ki je vedno namenjen druženju in zabavi skušamo pozabiti vsakodnevne skrbi in težave. Tako je bilo tudi danes. Že ob prihodu se je razlegala domača glasba in petje za dobrodošlico. Začetek zabave, pa vse do odhoda, je bilo veselo in dobre volje, edino kritiko bi lahko zapisal tem dvema časoma, da sta si preveč blizu drug drugemu.

Človek kar težko verjame, da čas vedno enako hitro mineva ne glede na dogajanje, pa vse eno se včasih vleče kot megla. Verjamem, da poznate tisto, kako različno teče čas, važno je le na kateri strani vrat WC si. Hitrost časa v teh naših druženjih, pa je, kot bi ga kdo preganjal, nismo se še dodobra razživeli, pa je že bilo treba odriniti na pot proti domu.

Dan, katerega smo namenili spoznavanju drugih krajev, je vsem pustil globok vtis. Že sam način življenja ljudi teh krajev je tako raznolik od našega, da kar težko primerjaš eno z drugim. Pregovorna trma Gorenjcev je v primerjavi s Primorci prav nedolžna. Tukaj živeče ljudi preko poletja neusmiljeno žge sonce, pozimi ali pa tudi druge čase neusmiljeno biča burja, kamor pogledaš na okoli sam kamen, da o pomanjkanju vode, ki je pri nas nekaj samoumevnega, niti ne govorim. V vsem tem spoznanju je poanta, da znaš potem ceniti to, kar imaš, ko narediš primerjavo in ugotoviš, da se ljudje drugje ravno tako borijo za obstoj, kot mi doma le na drugem področju. S takimi in podobnimi spoznanji človek nekako lažje potuje po svoji cesti življenja, z ugotovitvijo, da je doma najlepše, pa tudi, če je kdaj hudo in težko.

Med tem mojim razmišljanjem smo se že močno približali našim Gorenjskim krajem. Ura je že kazala čas, ko se naokoli sprehajajo duhovi, na obzorju v mesečini so se svetili snežno beli vrhovi naših Alp in pred nami je bilo le še nekaj ovinkov, ko smo se poslovili in se razšli vsak na svoj dom.

To bi bilo vse za danes, ponovno se slišimo, v torek triindvajsetega, ko bomo imeli v društvu predavanje o zdravi prehrani. Naslednje javljanje pa sledi okoli Martina, ko bomo na Dolenjskem spoznavali navade Martinovanja, do takrat pa le pozdrave iz Gorenjske.

 Predsednik DI
Jože Zupančič