DI Kranjska Gora: Obisk starejših in bolnih članov

Kramljanje.

    Mesec december ali gruden, ima poleg teh dveh imen, še prvenstvo v ljudskem poimenovanju. Če jih samo nekaj naštejem: veseli december, najbolj nori mesec, mesec z največ osamljenimi, mesec z največ prazniki, mesec z milijoni izrečenih voščil, mesec z največ dobrotami na krožnikih, mesec z norim zapravljanjem, mesec najema kreditov za par ur norega uživanja, mesec trgovcev, mesec otroških radosti, mesec množičnega začasnega preseljevanja, mesec norega obnašanja in še bi lahko našteval.

    Namen mojega pisanja pa je osvetliti poimenovanje, »mesec z največ osamljenimi«. Zakaj bi osvetljeval nekaj, kar se vedno bolj skriva, kot odkriva? Vsa naša društva invalidov se srečujejo z vedno več člani iz skupine tretjega življenjskega obdobja. Ne trdim, da ni osamljenosti tudi v mlajših skupinah ljudi, je pa evidentno, da je največ osamljenosti prav v skupini ljudi tretjega življenjskega obdobja. To je generacija, ki je svojo delovno in ustvarjalno nalogo življenja že končala, odšla v osamo svoje pokojnine.

    Floskula, da vsi komaj čakajo na odhod v pokoj je res samo dokler nisi pred tem, da za vedno zapustiš delovno mesto in se tega tudi zaveš. Zapustiti moraš tovariše, ki so ti dneve in leta, delali družbo v dobrem in slabem. Vsakodnevna pot v službo se spremeni v pogled skozi okno, in v misel kako pa se imajo moji tovariši na delovnem mestu. Sam se štejem v skupino, da mi je moralo preteči dve leti, da sem se sprijaznil, da me ne rabijo več, da sem orodje, ki je odslužilo svojo uporabnost. Ne glede, da sem imel še vedno mnogo družbenih nalog in veliko gibanja med ljudmi, pa me to ni zapolnilo, da se ne bi počutil osamljenega in odrinjenega od družbe. Čeprav sem se gibal med množicami, sem se počutil vedno samega. Ne trdim, da ta vzorec velja za vse, ki smo se upokojili, vem, da so se nekateri na delovnem mestu počutili odrinjene, izkoriščene, in vem, da so težko čakali prihod zadnjega dne na delovnem mestu.

    Je pa ta odhod v pokoj veliko večino ljudi potisnil v osamo, vsaj začasno, dokler si niso našli zaposlitev na nekem drugem družbenem področju, kaj pa če si jo niso? Običajno so to leta, ko prihajajo na svet vnuki, ki nekako zapolnijo družbo iz službe, ampak samo začasno.

    Zapolnitev časa, katerega je na enkrat kar preveč, pa povzroči lahko tudi neverjetno novo breme prezaposlenosti in pomanjkanju časa zase. Ta občutek pa vodi v novo osamo, ki človeka pelje v razmišljanje, da so ga vsi pozabili in da je samo orodje domačih ali okolice dokler ga rabijo, potem pa naj se že enkrat pobere iz pod nog. Ko se pri mnogih pojavi še črv, ki gloda, da smo samo še na čakanju svojega bridkega konca, je osamljenost dosegla višek, ki običajno vodi v bolezensko stanje duha in telesa, kar je pa za posameznika uničujoče.

Sam imam to srečo, da sem nekako še vedno aktiven na več področjih, res pa je tudi, da si zase odmerim vedno pravšno mero časa, da se ne čutim odrinjenega in osamljenega. Večkrat pa se mi prikrade misel, ja nekoč boš pa moral priznati dovolj je, ja res je, ampak to misel odrivam v bodočnost, ko bo bo, zakaj bi se obremenjeval z njo že danes.

Srečo imam tudi, da vodim društvo invalidov, ki me zaposluje. Delo včasih presega meje razumnega, ampak to je le samo včasih in takrat, ko državna birokracija presega sama sebe z nalogami, ki nikomur ne koristijo, mi po društvih pa jih moramo izpolniti. Vodenje društva mi da priložnost, da vse večkrat lahko pokramljam z članstvom, kar je enako kot sol življenja. Kramljanja so praviloma del ali vljudnostna sestavina življenja pri srečavanju z ljudmi. Če je pri kramljanju osrednji cilj pozitivno vplivati na medsebojni odnos in počutje dveh ali več oseb skupaj, lahko zatrdim, da kramljanje vpliva na kvaliteto odnosov med članstvom. Kramljanje je tipična igra besed. Kramljanje ima osnovno pravilo krepitev medsebojnih odnosov z elementi šaljenja, zabave, vljudnosti ter skupaj prebiti čas, da bi se izognili mučni tišini ter izmenjali različna mnenja o določenih problemih ali dogodkih. Kramljanje ima cilj, biti prijazen do drugih ljudi in do okolice ujete v istem prostoru.

Med kramljanjem s članstvom pa odkrivam pojav osamljenosti posameznega člana. Osamljenost se lahko enači z talentom, obe komponenti je potrebno odkriti, nobena ni sama vidna. V času decembra je ta pojav še izrazitejši in ubijajoč. Mesec gruden je mesec pričakovanja, načrtovanja nove poti, mesec obračuna s preteklim časom, pa tudi z mislijo, vsi se bodo zabavali in veselili, jaz pa bom za praznike in veselje le sam ali sama.

Ta misel mnoge popelje v negativno črno miselnost ter malo bolj nestabilne osebnosti celo pelje v misel na končanje žalostnega življenja. V društvu se tega stanja nekaterih naših članov zavedamo in delamo na tem, da članstvo skušamo ozaveščati, da je posledica osamljenosti in izključenosti največkrat posledica osebnih razmišljanj in nikakor družbene izključenosti.

V mesecu, katerega smo šele dobro začeli imamo v društvu invalidov občine Kranjska Gora že leta akcijo obiska posameznih članov, ki so preko leta pasivni in več ali manj neaktivni. Vzrok obiska običajno opravičimo z majhno pozornostjo z nekaj sladkarijami in kakšnim spominkom, ki je primeren decembrskemu času. Vse to pa je vzrok za kratek klepet in kramljanje.

Verjemite, da je tak obisk in darilce ključ, ki ne odpira samo vhodnih vrat stanovanja, je tudi ključ do srca obiskanega. Kramljanje običajno, da mnogo odgovorov, katere smo pred tem samo slutili. Ne glede na čas, ki ga naši prostovoljci porabijo za tak obisk, se na koncu vedno pokaže, da je bil preskopo odmerjen in prekratek. Običajno se tak obisk sprevrže v nepopisno srečo in veselje z ugotovitvijo obiskanega, »da le še nisem od vseh pozabljen«. Tudi sam se udeležujem, kolikor mi čas dopušča, takih obiskov in me napolni z neko manjkajočo energijo, katero pred takim obiskom pogrešam, čeprav se niti ne zavedam, da mi manjka.

Tudi obiskani se zavedajo neke nemoči in osamljenosti, le da si sami ne znajo pomagati in se izmotati iz tega kolobarja osamljenosti. Tu pa nastopi naša naloga vodstva društva, da poiščemo osamljene člane in jim pomagamo predreti kopreno, ki jih drži v nekem vakumu osamelosti. To nam nalaga tudi obvezni sedmi socialni program Preprečevanje in blaženje socialne ter psihične posledice invalidnosti.

Upam si trditi, da smo društvo z dobro razvejenostjo društvenega dela, pa nam vse eno ostaja nekaj članstva pasivnega in ga ni moč animirati za dejavno članstvo. Kako priti do takega člana in ga vzspodbuditi, pa je gordijski vozel, katerega lupino nismo niti načeli, kaj šele, da bi jo strli. Sam se tudi zavedam, da se vseh nikoli ne bo dalo dvigniti na nivo delovnega člana. Pa vse eno sem prepričan, da moramo na tem problemu neaktivnosti več narediti in bodo tudi rezultati prišli. Naj končam moje razmišljanje z voščilom, ki je v teh časih primerno, vsem pa kličem srečno.

  Spoštovane-i prijateljica-prijatelj!

Vse se premalo zavedamo, kako pomembno je, da se v mesecu decembru in v adventnem času ustavimo, razmislimo o svojem življenju ter o našem odnosu do drugih. Je čas, ko naj potegnemo črto, kakšno je bilo naše življenje v iztekajočem letu?

Je tudi čas načrtovanja, ko si želimo začrtati novo pot življenja. Pravzaprav je to čas ali priprava na jutri, na našo prihodnost.

Zato dragi-e člani-ce Tebi in Tvojim bližnjim zaželim blagoslovljene božične praznike, polne vere, upanja in ljubezni. Naj te osrečuje Kristusovo rojstvo ter ti vlije novega upanja in poguma za jutrišnji dan. Zarja božičnega jutra, naj te vedno znova napolnjuje z upanjem, da je življenje močnejše od smrti ter, da je ljubezen močnejša od sovraštva.

V prihajajočem Novem letu 2013, pa vsem Vam in Vašim domačim želim zvrhan koš trdnega zdravja, sreče in miru.

Predsednik DI 
Jože Zupančič