DI Kranjska Gora: Občni zbor ali pokvarjen večer?

7.3.2013

Kdor se je udeležil v četrtek sedmega marca Zbora članov društva invalidov Kranjska Gora, je imel marsikaj videti in slišati. Zares. Glede na razmere iz preteklih let je bilo vzdušje v novi kranjskogorski šoli, pravzaprav v novi šolski jedilnici izjemno, prijetno in domače. Kako tudi ne, jedilnica osnovne šole Josipa Vandota v Kranjski Gori nas je pričakala v novih oblačilih, je popolnoma nova in tudi v njej je vse novo, je večja kot je bila stara, oprema sodobna, lahko rečem ni da ni, in vse v barvnih odtenkih, da se človek počiti kot v hotelu Kempinski v Portorožu. Poleg je nova velika sodobna kuhinja. Marsikateri hotel v kraju nima take kuhinje, kjer se lahko pripravi več sto obrokov na dan. Poleg omenjene kuhinje in jedilnice se nahaja tudi popolnoma nova telovadnica, tudi tu ni kaj izgubljati besed, vse je enkratno. Verjamem, da se tudi šolarji in vodstvo šole počutijo v novi šoli tako, kot smo se mi njihovi »gostje« enkratno počutili čeprav samo za nekaj ur.

Najprej naj vas vprašam, kaj pa pravzaprav je Zbor članov nekega združenja? Je to inventura? Je to analiza dela preteklega obdobja? Je to pretres organov ali so vsi opravili svojo nalogo, zadano na preteklem Zboru članstva? Je to načrtovanje, kako naprej? Ali je to samo srečanje družbe sopotnikov skozi življenje? Po moje je Zbor članov od vsakega naštetega nekaj z dodatkom Zakonskih zahtev za sklic vsakoletnega Zbora članov.

Pred uradnim delom Zbora sta nas s svojim vložkom razveselili naši vaški raglji Mina (Darinka Tarman) in Franca (Mira Smolej) ob vaškem koritu. Po mnogih letih naš Zbor članov naj ne bil več le formalnost, ampak sem si želel kvalitetnih razprav, zato sem pozval udeležence, da tudi sami spregovorijo o usmeritvi društva v prihodnosti. Čeprav je število članov Upravnega odbora in ostalih voljenih funkcij s Statutom omejeno, pa je odprta možnost, da vsak član društva, ki želi, lahko deluje v okviru štirih sekcij društva: sekcija za kulturo, sekcija za družabno življenje izlete, pohode in prireditve, v športni sekciji in socialni sekciji ali kako drugače prispeva k čim boljšemu delovanju društva, katero bo ob spontani podpori še dodatno raslo. Današnja udeležba na Zboru članov pa je tudi priznanje članom delujočih v organih društva ter mojemu delu, ki z veliko prostovoljnega dela pripravljam vse aktivnosti. Lahko z gotovostjo zatrdim, da poklicno socialno delo ne more in nikoli ne bo moglo razvijati svoje dejavnosti v tolikšnem obsegu, da bi povsod, kjer ljudje živimo in delamo, preprečevalo nastajanje problemov in pri njihovem razreševanju sodelovalo. Iz tega videnja je prostovoljno delo, zlasti pri invalidih, neprecenljive vrednosti. Za naše invalide in socialno ogrožene smo v izvedenih programih društva zagotavljali vsebine, za katere so kot specifična skupina v civilni družbi prikrajšani, kar pomeni tudi njihovo integracijo v vsakdanje življenje. Društvo invalidov, ki je v občini dobro prepoznano in vpeto v delovanje širše lokalne skupnosti, uvaja prostovoljno delo, že od ustanovitve, na območju našega delovanja.

Vsak udeleženec Zbora članov DI Kranjska Gora, je imel možnost videti veliko zbranih članov, simpatizerjev, gostov in posebnih povabljencev. Res je, udeležba letošnjega občnega zbora nam je lahko vsem v velik ponos in mislim, da ni rekordna samo za društvo invalidov, ampak je visoka tudi v merilu ostalih okoliških društev.

Na tokratnem Zboru članov bi še posebej rad poudaril prisotnost našega župana, ki je vedno naš dobrodošel gost, lahko ga štejemo kar med prijatelje društva, ki nas nikoli ne razočara. Naslednji dobrodošel vsakoletni gost je predsednik Gorenjske KOO DI. Današnji Zbor sta s svojo udeležbo počastila tudi predsednika DU Rateče in Dovje-Mojstrana ter drugi prijatelji. Udeleženec Zbora članov, je lahko iz poročil, kot tudi iz kasnejših razprav razbral, da invalidi iz občine Kranjska Gora dobro delamo. Naše delo je dokaz, da kljub vsem kadrovskim, finančnim in drugim težavam skrbimo, da društveni duh ne umira, ampak se trudimo za dobro počutje vsakega našega člana. V finančnem smislu in v naših delovnih načrtih za tekoče leto, pa je tudi veliko lepih ter z gotovostjo uresničljivih načrtov. Prepričan sem, da letošnji izbor v celoti realiziramo ali pa še kaj zanimivega dodamo do konca leta.

Zbor članov pa je moral odločati tudi z nadomestnimi volitvami. V preteklem letu se je zgodilo marsikaj, med drugim je dolgoletna blagajničarka Anica Arih zaprosila za razrešitev dela na finančnem vodenju društvenih financ. Po nekaj povpraševanju in iskanju sem dogovoril z gospo Manco Kužnik. Prepričan sem, da je zamenjava primerna, kvalitetna in predvsem pa mlajša po letih. Nova računovodkinja, katera je že prevzela finančno poslovanje, je čakala le še na potrditev Zbora članov. Seveda bo rabila veliko naše pomoči, da se vpelje v delo. Saj delo pri vodenju financ v DI zahteva prav posebno pozornost, glede na dosedanjih pet socialnih programov, katere nam financira FIHO, v naslednjem letu pa je kar osem socialnih programov. Ravno tako je v IO nastala luknja z odhodom enega člana, katero je bilo potrebno zapolniti z novim članom Markom Koširjem, kateri pa je prevzel še vodenje športne sekcije.

Kot se šika in je običaj na naših Zborih članov, uradnemu delu vedno sledi družabno srečanje. Naše srečanje smo kot dobri prijatelji sklenili s klepetom ob kozarčku ali dveh. Udeleženci so bili deležni pogostitve z domačo klobaso, s steklenico piva, s kozarcem dobrega vina ali pa so se odžejati s osvežilno pijačo. Vsak od udeležencev je lahko nasploh užival v domačem prijetnem in prijateljskem okolju, med člani in prijatelji, pomešanimi z nam dragimi gosti. V taki družbi si lahko privoščimo malo več in seveda prijetno zabavo. Mogoče si kdo spije kakšno pivo (pre)več, zakaj pa ne, samo enkrat na leto ima društvo invalidov Zbor članov in mislim, da nam tega ne more nihče zameriti.

Društvo invalidov združuje 215 članov ter 100 podpornih članov. Do letos smo delovali na osnovi petih posebnih socialnih programov, sedaj in v naprej pa je ta kvota povečana na sklop osmih socialnih programov, ki jih financira FIHO Slovenije. Zajeten delež pa si zagotovimo tudi s podporo Občine ter s prispevki članov. Članom organiziramo izlete, športno rekreativne aktivnosti, izobraževanja in športno zabavni piknik, kjer se člani pomerijo v balinanju, pikadu in še mnogo tega. V vodnih površinah hotelov Larix in Špik, pa izvajamo dvakrat tedensko vodno aerobiko. V prostorih sedeža društva pa izvajamo razna predavanja in na lastnih fitnes orodjih lahko preko celega leta telovadimo. Obiskujemo naše težke invalide, in ob decembrskih praznikih v akciji, ki jo izvajamo že mnogo let obdarimo starejše osamljene invalidne. Vsako leto je tudi organizirano srečanja težkih invalidov in jih takrat popeljemo na enodnevni zanimiv izlet.

No toliko za uvod sedaj že končanega Zbora članov društva invalidov občine Kranjska Gora. To zgoraj je tisto lepo ogledalo, katerega vidijo občani, ko poslušajo po ulicah in koluarjih, kako in kaj delamo v društvu. Druga stran pa je realnost, ki nas obkroža in daje tempo ali pa vleče ročno zavoro med samim delom organov društva.

Zadnje čase opažam pri nekaterih članih spremembe, katere me žalostijo in obenem skrbijo, kaj in kako bo jutri. Naj najprej povem, da nisem nikakršen zadrgnjen pesimist, nasprotno, sem velik optimist z realnim pogledom na svet. Moje življenje me je izpililo, da znam oceniti, kaj je prav, kaj je dobro za društvo. Pri vodenju društva sem vedno znal, tako sem delal do sedaj in bom delal tudi še v naprej, da sem osebne zadeve potlačil v kot, za v uporabo samo za doma. Žal pa so med nami tudi mnogi, namreč vse več je takih kadrov in članov, kateri se vedno bolj sprašujejo, kaj mora društvo narediti za njih in ne obratno, kaj naj posameznik naredi za društvo.

Žalosti me, da ni v društvu članov, kateri bi prevzemali na svoja ramena breme vodenja društva ali pa vsaj delovanje v organih društva, »vsi« se branijo funkcij in imajo milijone izgovorov. Težko razumem zahtevo članstva, da naj si sam najdem zamenjavo na mestu predsednika. Čas, ko so si vodilni sami izbrali zamenjavo, so že kar nekaj časa za nami. Avtokracije ni več in prav je tako, če pa je, je to po sedanji verziji Zakona o društvih kaznivo.

No, da ne zavajam, kadrov za te naše funkcije je več kot dovolj, le da večina ali pa vsi niso sprejemljivi. Časi zahtevajo dober premislek o kadrovanju določenih oseb, dokler pri osebi ne ugotoviš, zakaj je njegova želja zasesti določeno kadrovsko mesto. To pa so ozadja, ki so dobro skrita, pravzaprav država nima strategije in pravilnika po katerem bi ugotavljal primernost kandidatov, takoj se vmeša urad za zaščito osebnih podatkov in njih želja da kaznujejo tistega, ki preverja in ne tistega, ki ima slabe namene z zasedbo funkcije.

Pa poglejmo samo zasedbo državnega zbora zadnjega mandata, kjer človek dobi občutek, da so zbrani sami ponarejevalci, plagiatorji, utajevalci, vohuni in ne vem kaj bi še našteval, pa je to »naš ?« hram demokracije, pa jim nihče nič ne more. In kako naj se upre lumpenproletarjatu vodstvo enega navadnega podeželskega društva? To je tista realnost o kateri danes razpravljam! Imate mogoče rešitev, prosim povejte jo.

Naj svoje videnje zaključim z grdim črnim, ali pa tudi ne ?, vicem: Vse države imajo mafijo, samo naša mafija ima državo!

Z odličnimi pozdravi: Predsednik DI, Jože Zupančič