DI Kranjska Gora: 25. izlet težkih invalidov

September ali kimovcec!

   To je čas, ko v DI Kranjska Gora že leta pripravimo majhno darilo, brezplačni izlet, za člane, ki se preko leta iz raznih vzrokov ne udeležujejo naših srečanj. Ta mesec v društvu veliko pozornosti namenjamo tistim članom, katere je življenje najbolj prizadelo. Žal, pa te pozornosti ne moremo izvajati v takem obsegu in s takimi prijemi, kot si želijo člani in vodstvo društva. Vsi vemo v kakšnih ekonomskih razmerah živijo delovni invalidi.

   Posamezni delovni invalid je dobil že za časa rednega dela invalidsko odločbo, ki ga je uvrstila v drugo razredno klaso delavcev. Takoj po izdaji invalidske odločbe so mu zmanjšali plačo, ne pa tudi delovnih obveznosti, za razliko do normalnega dohodka pa se je moral podati v boj z državno birokracijo. Izida tega boja ne bom komentiral, vem, vsi ga poznate.

   Še večja krivica pa je posameznega invalida doletela, ko je dopolnil čas za upokojitev. Določena višina invalidske pokojnine je tako mizerna in sramotna, da v nobenem primeru ne zadošča za vsaj malenkostno dostojno življenje državljana. Vse, kar je normalnemu človeku samoumevno, je delovnemu invalidu nedosegljivo. Pa naj omenim samo eno. Kako naj si s tako mizerno invalidsko pokojnino invalid plača oskrbo v domu ostarelih? Ja lahko, če mu lokalna skupnost dodeli mesečno socialno podporo, beri »kredit«, ki je vezan s hipoteko na vse, kar si je v času svojega življenja odtrgal od ust, lahko bi zapisal pristradal. Kar pa zmanjka, morajo dodati najožji svojci-otroci, kot da so oni krivi, da v firmi, kjer je delal njihov oče ali mama, niso poskrbeli za varno delovno okolje.

   No toliko, o naši društveni pozornosti našim članom, čeprav vsi vemo, da naloga društva ni v socialni pomoči, ker nimamo ne Zakonske podlage, še manj pa denarnih sredstev za blaženje ekonomske stiske članstva. Obstajajo pa tudi drugačni invalidi. No jaz se bom v naslednjih vrsticah posvetil samo enemu izrazitemu invalidu, od katerega smo pravzaprav odvisni vsi ostali invalidi in zdravi državljani. Mogoče se kdo ne bo strinjal z mano, ampak tako je, in nič drugače.

   Po Evropskih in obče človeških standardih je največji in najtežji delavni invalid naša država Slovenija, ker ji manjka cela desna roka, ki se imenuje pravica in poštenje. Država ali vlada se hvali, da ima za pet velikih držav političnih kadrov, zaposluje in vzdržuje jih pa zgolj sama, zakaj? Pa kljub takemu kadrovskemu potencialu mi ne more nihče našteti vsaj enega uspeha naše vlade. Zopet zakaj, ja zato, ker manjka roka ni pravice. Poglejmo, zakaj govorim da ni roke pravice. Iz tisoč nesposobnih kadrov je samo en minister, kakšna pravica pa je to. Pravijo, da smo tako revni, da nas še pes nima kam ugrizniti. Ja res je težko pasje življenje. Pa ne vem, če to lahko kar tako trdim. Poglejmo država ima samo eno roko, pa ta doseže »pravičnimi« davki vsak davkoplačevalski žep, razen izbrancev (tajkunov). Z zbranim davkoplačevalskim denarjem pa hrani in enormno nagrajuje tisoče in tisoče nesposobnih bančnih birokratov. Dragi davkoplačevalec saj poznaš tisto, kdo je zadnji pri davkoplačevalski žrtvi, ja rabelj z eno roko vendar. Spomnimo se dveh izrekov iz socializma, ki pa držita še sedaj, čeprav malo posodobljena; Država sem tudi jaz! ja, ampak samo kot plačnik davkov. In drugi izrek, Država bo odmrla! To bo pa verjetno od sramu, čeprav ga sedaj pri vladi ni opaziti.

   Kako drugače razložiti; Da so naši največji »sinovi« naši »dedki« ( beri mišiči ). Država sedaj pri sanaciji bank prosi državljane, naj si ne delamo domačih zalog denarja, ker ga država rabi za sanacijo bank NLB, NKBM, A in privatnih Faktor, Probanka, ker je država tiskarna denarja brez obratovalnih sredstev.

   Ja res je nam državljanom težko ustreči. Vlada je slaba, ker je neorganizirana, kriminal pa je slab, zato ker je organiziran. Vse jasno?

   No, našega največjega invalida, Slovenijo, nisem povabil na razgovor zato, ker sem že vse odgovore poznal. Med tem pa je vlada objavila še javni razpis. O čem ni pisalo, je bil pa pripis, to je naša zadnja ponudba. Naš odgovor pa je. Pristanemo na vse, kot vedno!

  Da se vrnem prvotnemu namenu pisanja, to je majhnemu darilu – izletu za izbrane težke invalide člane DI. Vsa leta se v društvu, ko popusti vročina in se začne novo šolsko leto, posvetimo nekaterim članom in jih popeljemo na kratek enodnevi izlet, vedno po Gorenjski regiji. Za ta izlet izberemo nekaj bolj atraktivnega ali z drugimi besedami neobičajnega za Gorenjsko. Tako je tudi letos. Izbrance obvestimo po telefonu, največkrat pa osebno, brez javnih obvestil, ker bi bilo v nasprotnem prevelik naval in na koncu še zamera, zakaj Janez ja, jaz Francka pa ne. Če na kratko povem, smer današnjega izleta. Prva postaja avtobusa je bila v Ratečah in potem na vseh avtobusnih postajališčih do Mojstrane, kjer so vstopili še zadnji udeleženci. Od tu smo se odpeljali na Brezje, nadaljevali skozi Bled v Bohinjsko Bistrico in do Ribčevega laza ob Bohinjskem jezeru.

   Na Brezjah smo se ustavili na željo udeležencev za dobro uro, ker je bila organizirana Sveta maše v Baziliki Marije pomagaj. Po maši je sledila počasna vožnja skozi turistični biser Slovenije Bled in naprej po soteski Save Bohinjke do Bohinjske Bistrice. Zanimivost kraja Bohinjske Bistrice je, da ima železniški tunel, po meni znanih podatkih, edini v svetu, vrata. Zakaj vrata? Tunel povezuje dvoje različnih vremenskih področij. Baško grapo s toplim in Bohinjski kot z hladnim podnebjem. Ker pa se iz oboka tunela solzi voda, pa ob prepihu le ta pozimi zmrzne v ledene sveče, ki potem na vlakovni kompoziciji delajo škodo. Če pa so vrata tunela zaprta, pa v tunelu ni prepiha in toliko mraz, da bi voda zmrzovala, zato vrata!

   Nadaljevali smo proti našemu zadnjemu cilju Bohinjskemu jezeru. Zakaj bi bilo Bohinjsko jezero bolj zanimivo od Blejskega, mimo katerega smo se malo prej peljali? Ja Bohinjci imajo svojo mornarico, kar dve ladji, ki sta po moje večji in bolje opremljeni, kot tista orehova lupina v Kopru, katero je pred časom za drag denar, za slovensko vojsko v Rusiji kupil Gorenjec, takratni minister za obrambo Karel Erjavec, izbranec iz kvote kadrov zgoraj omenjenih tisočev.

Tu na obali jezera smo se vkrcali na ladjo Zlatorog. Lepo domače ime, katera nas je popeljala po mirni vodi jezera. Kapitan je skrbel za mirno plovbo, vodič pa je hitel s opisovanjem zgodovine Bohinjskega kota in okoljske panorame. Pišem, da je vodič hitel z opisovanjem, res je moral hiteti, kajti vožnja od Ribčevega laza do Ukanca in nazaj traja le slabo urico. Zgodovina Bohinjcev pa je dolga in pestra.

   Po pristanku v luki Ribčev laz smo se podali še v gostišče Danica v Bohinjski Bistrici. Tu nas je že čakalo vljudno osebje,katero je takoj začelo s strežbo okusnega kosila, katerega smo si zaslužili po skoraj celodnevnem vandranju po lepi in enkratni zgornji Gorenjski.

   Po kosilu nas je čakala še vožnja domov v našo Zgornjesavsko dolino. Toliko o današnjem dnevu, katerega je po mojem videnji lepo preživelo vseh petinštirideset udeležencev. O osebnih doživetjih ne bi pisal. Kar predstavljate si, vožnjo z ladjo in to na Gorenjskem pod samim Triglavom. Je vam vse jasno? Če Vam ni, pridite k nam na zgornje Gorenjsko. V živo je vse še lepše. Danes pa samo še pozdrav in nasvidenje v četrtek, ko se bomo člani DI Kranjska Gora podali na potepanje po Beli Krajini.

 

Predsednik DI:
Jože Zupančič