DI Kranjska Gora: Invalidnost in turizem

  Tudi invalid je lahko dober turist. Turizem pri preživljanju prostega časa invalida igra iz leta v leto vse večjo vlogo v življenju le tega. Žal, pa imamo invalidi le malo možnosti, da si privoščimo ta privilegij, biti turist. Biti turist je v teh časih dostopno le bogatim posameznikom, nikakor pa ne invalidom.

V kolikor se zavedamo človekovih pravic, če verjamemo v enakopravnost in se zavedamo, da je ta načela nujno potrebno spoštovati, moramo invalidi stopiti korak naprej in odstraniti ovire, ki invalidom in osebam s posebnimi potrebami onemogočajo enakopravno izbiro počitnic in način preživljanja prostega časa.

Če sem malo ironičen bi lahko zapisal, misija nemogoče, kar dokazuje naprezanje našega predsednika, da bi invalidi bili v vseh pogledih enakopravni člani skupnosti. Žal, je resnični izkupiček zelo pičel. Pa ne zaradi nemogočih zahtev našega predsednika, temveč zaradi egoizma in oportunizma zakonodajne oblasti.

Pri invalidskem turizmu se moramo najprej vsi skupaj vprašati. Ali so slovenski ponudniki turističnih storitev res prijazni do invalidov? Večina slovenske turistične ponudbe ni prilagojena različnim uporabnikom, posebno ne težjim invalidom, katerim je skoraj vse nedostopno, od infrastrukture do storitev.

Dobro je, da so delavci v turizmu načeloma invalidom naklonjeni, nimajo pa potrebnega znanja za delo z invalidnim turistom, niti nimajo njim namenjenih kapacitet. Na mestu je tudi trditev, da prilagoditev objektov in ponudbe za invalide vso turistično storitev podraži za končnega uporabnika? Na žalost je tej trditvi potrebno pritrditi z »da«.

Ugotavljam, da tudi ljudje s posebnimi potrebami radi potujejo. Tu pa turistični ponudniki niso še opravili izpita. Turistične agencije nimajo ne v naprej in niti za sproti pripravljenih programov za ljudi s posebnimi potrebami. Med turističnimi ponudniki in njihovimi strokovnjaki je vse premalo znanja o potrebah različnih skupin invalidov. Takega znanja in programov primanjkuje za vse vrste invalidnih oseb. Če pa govorim o invalidih s posebnimi potrebami, se ne spomnim nobenih turističnih programov in ponudbe, povezanih s kakovostnim preživljanjem prostega časa za invalide.

Problematika izvedbe izletov in potovanj, ki jih ponujajo agencije, je na prvem mestu neprimeren in neprilagojen prevoz invalidov. Le redko kdaj je moč najti prevoz z dvižno rampo in s prilagojenimi sedeži za invalide. Če pa že obstaja tak prevoznik, pa je običajno daleč stran od izhodišča, kar zadevo samo enormno podraži, kar ugotavljam že v drugem odstavku. Prilagoditev infrastrukture za lažje premagovanje ovir pred potjo in na poti vso stvar draži. Kot po pravilu taki izleti odpadejo, ker finančne možnosti udeležencev niti približno ne zmorejo takega izdatka. Če že uspemo organizirati tak izlet, se običajno zaplete pri dostopu v muzeje in kulturne ustanove, ker je kot po pravilu ponudba v nadstropju. Ker pa ni dvigal, je za težjega invalida nedostopna. Da o sedežnem prostoru v restavracijah in hotelih, ki je za invalide preveč stisnjen in prostor ni prilagojen potrebam invalidov, da o WC v gostiščih ne govorim.

No, to je samo nekaj mojih ugotovitev, s katerimi se srečujem v društvu pri organiziranju koriščenja prostega časa naših članov. Lahko bi še našteval neprilagojenosti našega turizma invalidom. Rad pa bi povedal, da je tudi zakonodaja na področju organizacije turističnih izletov do DI krivična, ker nam prepoveduje lastno organizacijo potovanj (kjer nismo registrirani za to dejavnost). Absurd je, da DI izlete podražijo že samo z neustrezno državno zakonodajo. Da o neznanju in nepoznavanju potreb turističnih agencij, kaj invalidi potrebujejo na potovanjih in v vezi s tem posledičnih podražitvah ne omenjam.

Vse zgoraj našteto in še mnogo tega bi lahko dodal, kar nam v DI greni življenje in otežuje izvedbo akcij, da bi se lahko šli malo svojega invalidskega turizma Svoje doda še mizerija dohodkov na posameznega invalida, kar je pa že druga tema, pa zato nič manj pomembna za izvedbo invalidom prijaznih potovanj in koriščenje prostih trenutkov posameznika. Ugotavljam, da smo drugorazredna bitja, ki ne bi potrebovala nič od tega, kar je normalno zdravim ljudem več kot samoumevno.

Sam, kot predsednik DI, se trudim, da vsaj malo te, v svetu zelo cenjene turistične pogače, ponudim našim članom. V času mojega predsednikovanja smo se že cca 140 krat odpravili na enodnevne izlet. Ni malo, lahko pa jih bi bilo mnogo več, če nam ne bi grenili organizacije zgoraj opisani primeri.

Danes vam ne bom opisoval doživetja z nekega dolgega potovanja, ker je stanju duha naše domovine svoje dodala še finančna kriza. Pač članstvo zaradi obubožanosti ni finančno pripravljeno na daljše izletniške ture, zato smo vse bolj dejavni v okolici naših domov in v domačih logih.

Tako smo osemnajsti september namenili podariti našim 45. težkim invalidom. To je dobra priložnost, da nekaj storijo v korist svojega zdravja. V ta namen smo organizirali kratek potep po Gorenjski in obiskali tri znane kraje z začetnico »B«. Brezje, Bled in Begunje.
Na Brezjah smo si s pomočjo patra frančiškanov napolnili duhovne baterije. Na več kot tisočletnem Bledu smo se šli »bogate« turiste in si privoščili vožnjo okrog jezera s cestnim vlakcem. Z ogledom jezera in okolice ter mahanjem skozi okna vlakca mimo sprehajajočim se turistom je bilo za udeležence izleta enkratno doživetje. Počutje? Kot kralji na Betajnovi, samo žal vse prehitro minejo taki prijetni trenutki.

Ko se poslavljamo od prelepega Bleda so že na vidiku tisoč in več let stare Begunje, znane po gradu Kamen, ki so ga Ortenburžani zgradili v 12. stoletju. Danes je kraj znan po skoraj propadli tovarni Elan in ansamblu bratov Avsenik, ki sta se rodila v Begunjah na Gorenjskem, kjer imata družinsko gostilno, katera je naš zadnji cilj. Tu smo se okrepčali z okusnim kosilom. Pa kljub opisanimi težavami invalidskega turizma, bi si upal trditi, da je bilo danes in samo za en dan, skoraj preveč lepega za udeležence potepanja.

Škoda je le, da si takih prijetnih in družabnih dni, ne moremo privoščiti več na leto. Smo si pa obljubili, da se bomo še kar naprej trudili, da za svoje zdravje naredimo čim več sami in si peli pesem petošolca, ki je priredil eno bolj znanih Avsenikovih pesmi »Slovenija od kot lepote tvoje« v »Slovenija, od kot finančne lopovščine tvoje?«.

Vsem vam pa priporočam čim več namakajte svoje noge v lavorju. Saj poznate tisto Srbsko »Ko ima pare kupa se v moru, ko nema pa v lavoru«.

Tako, na koncu z moje strani vsem skupaj, le še prisrčen pozdrav.

Predsednik DI: 
Jože Zupančič