DI Kranjska Gora: Martinovanje za dušo in telo
Med ljudske običaje in navade, ali po podeželsko šege, sodijo v človeškem življenjskem krogu tudi dogodki, kot so; rojstvo, poroka, ločitev, pogrebne šege, sorodstvene šege in razne druge navade. V tem času vinotoka in listopada bi dodal med ljudske šege še staro domačo kulinariko ter navade in vinske obrede vinorodnih krajev ter čaščenje svetnikov, med katere sodi ta čas najbolj priljubljen svetnik med Slovenci, sv. Martin. Od kod ta običaj? Izvira iz davnih poganskih slavij ob pobiranju pridelka, krščanstvo pa ga je prikrojilo malo po svoje, tako kot še marsikateri poganski običaj. Posvečeno je godu svetega Martina, to je, zgodnjekrščanskemu galskemu škofu Martinu iz Toursa. Njemu smo na južni strani Alp posvetili veliko pesmi in različnih običajev, med drugimi tudi krst mošta v času, ko se mošt spreminja v vino. Kamor pogledam vidim vabilo, da naj se pridružim veseli družbi in spoznam običaje ter kulinarične posebnosti v tem času, ko se krsti najbolj žlahtna pijača Slovanov pod Alpami.
Če bi vse leto ali pa kar vse življenje tako intenzivno razmišljali o naši dediščini ali domoljubju ali vsaj enako kot tečejo priprave na praznovanje sv. Martina v času vinotoka in listopada, kar si v zadnjem času na široko utira pot v slovenski podalpski prostor, bi lahko na koncu zapisal, da niso leta tista ki štejejo, ampak so to leta našega življenja. Ob takem intenzivnem razmišljanju verjetno ne bi govorili o kakšni kulturni, finančni ter gospodarski krizi, kot jo sedaj doživljamo in ne bi niti v sanjah pomislili, da sploh kaj takega obstaja.
Domoljubje ali dediščina je kot nekakšen lokal patriotizem, govorica minulih rodov, ki se vidi že samo, če se ozrem, še bolj pa sliši po okolici. Tu naj dodam še ime domovina in se vprašam, kaj je to? To je prostor, to so spomini, to je dediščina, to je živ spomin nas ljudi, ki v srcu nosimo vso našo dediščino. To je prostor, kulturno arhitekturne dediščine, ki so ga oblikovale naše predhodne generacije. To so spomini, ki jih iz lokalnih ter osebnih izkušenj prenašamo v kulturo zgodovine naroda. Domoljubje ali patriotizem je dediščina, ki so jo naši predniki ustvarjali tisočletja v dialogu z medosebnimi in medsosedskimi odnosi in v sožitju z naravo.
Naj se povrnem naslovu današnjega zapisa praznovanje sv. Martina ali v žargonu Martinovanju, ki je šega nad šegami. Kdor danes ne praznuje vsaj malo Martina in ne popije požirek dobrega domačega vina, je nekaj hudo narobe z njim ali pa ni naše gore list, ki bi črpal iz spomina ta star običaj. V tem času se med ljudmi veliko govori o načinu pridelave vina. Ko poslušam pogovore med vinogradniki bi jih lahko primerjal z ribiči. Posamezni ribič je seveda ujel največjo ribo, posamezni vinogradnik pa pridelal najboljše vino. Že zato ne razumem naših strokovnjakov, enologov, ki prisegajo na vedo Enologija o predelovanju grozdja in negovanju vina. Raje povprašajmo našega vinogradnika, ki vedno pridela in doneguje najboljše vino.
Čeprav že predelava grozdja v vino nam govori, da ta stvar le ni tako preprosta, kot ujeti veliko ribo. Zato enologi in poznavalci dobre kapljice govorijo o treh vrstah vina, ki ga nam nudijo trgovci in gostinci. To naj bi bila tako imenovana namizna vina, ki imajo pridevnik, kot najmanj kvalitetna vina. Druga so s pridevnikom kakovostna vina, narejena so iz grozdja, ki je obrano v polni zrelosti in tretja naj bi bila vrhunska vina, vina najvišje kvalitete, katere pa povprečni pivec enostavno odklanja, kot nekaj kar ni več naravno.
Mi navadni smrtniki pa poznamo le dve vrste vina in to, poceni vina, in predraga vina. V času martinovanja se bo verjetno popilo največ domačega in poceni vina. Da pa bomo vso to količino vina popili, pa bodo žrtvovana mnoga življenja naših domačih živali, ker sam ne poznam vegeterjanskega jedilnika, h kateremu prija kozarec dobrega vina. No to sodbo prepuščam vam častilci Martinovega praznika v lastni premislek.
V naših Alpskih krajih je običaj Martinovanja, kar dobro zasidran, čeprav je do prvih nasadov vinske trte več kot sto km. V našem društvu invalidov je kar lepo število članov, ki prisegajo na dediščino Martinovanja in so redni gostje ene ali več prireditev v počastitev sv. Martina. V pripravah na Martinovanje smo iskali destinacijo, ki bi nam nudila kaj novega ali vsaj kraj, kjer še nismo bili. Odločitev je padla, da bo to nekje blizu znanih belokranjskih steljnikov, kjer raste znana rastlina, ki daje odlične plodove, katere stisnejo v sok, da se pocedijo sline še tako zadrtemu nasprotniku Metliške črnine.
Datum odhoda se je prilagodil prosti kapaciteti na Turistični kmetiji. V jutranjem času smo se odpravili iz Rateč in do Mojstrane napolnili sedeže v avtobusu, le še pomahamo tistim, ki so ostali doma in že brzimo proti prestolnici naše male, zadnje čase skregane države, kjer bi ena dama rada v Bruselj, nekateri jo na vse pretege iz fovšije vlečejo nazaj, tretji bi nekoga drugega le zato, da se ga losajo, da ne bi še četrte vlade spravil na kolena, le za nas navadne smrtnike se nihče ne zanima, kako je nam in kaj si želimo.
Ja, tako močno se v tej prestolnici krešejo iskre, da smo še mi reveži pozabili, da smo med reveži. Ko sam pomislim, da mojega ljubega vodjo vlade boli glava zaradi revežev, sem se tudi jaz razjezil in če bi bil kakšna persona bi že pokazal tem revežem, ki povzročajo glavobole v prestolnici živečemu ljubemu vodju, ki vsaj dvakrat na dan pojasni, da je zmagal na volitvah, kot še nihče do sedaj. To pa tudi šteje. Ne vem, kaj si ga gredo ti reveži in ne upoštevamo, da so našega ljubega vodjo vlade spravili v glavobol, kot še nikogar do sedaj.
Ampak o tem ne bomo razmišljali. Jutri, ko se vrnemo nazaj z Martinovanj, bomo razmišljali o svojem glavobolu. Naš vodič in šofer pa motata in motata in že smo v bližini Grosupljega, rojstnega kraja sedanjega ljubega vodja in rojstnega kraja drugega, tudi nekoč našega ljubega vodja, ki se je preselil na Štajersko, sedaj pa za časno živi na Dolenjskem v Šentrupertu v tisti veliki zavarovani hiši in se v spremstvu varnostnikov vozi na delo v Ljubljano.
Premagamo še višnjegorski klanec in že se vidijo obrisi Trebnjega, ki je razpotegnjeno urbanizirano naselje v dolini srednjega toka reke Temenice. Kraj se prvič omenja leta 1163. Tu na nesrečo domačinov ni bil rojen še noben vodja, bil pa je rojen Alojzij Šuštar, prvi Ljubljanski nadškof v samostojni Sloveniji. Nekoč je tekla Temenica mimo Trebnjega, a se Dolenjci ne dajo in so kraj tako pozidali, da sedaj Temenica že teče skozi Trebnje in mogoče bodo nekoč imeli tudi ljubljenega vodjo »de«, ta besedica vam je znana. Temenica je ponikovalnica in blizu Trebnjega priteče na predrte apnence in pri Dolenjih Ponikvah ponikne v več požiralnikih in se zopet pojavi v Zijalu v Mirnopeški kotlini, kjer po nekaj zavojih zopet že drugič ponikne ter privre na dan v Zalogu in steče na prostrano Zaloško polje. Tu se v dolgih meandrih umiri in skorajda neopazno izlije v reko Krko.
Moram se vrniti v mirnopeško dolino, da povem, da se je tu rodil znani rojak Lojze Slak. Kdo ne pozna Slakovih ponarodelih pesmi, izdanih že davnega 1965 Kadar pa mim' hiš'ce grem, 1966 V dolini tihi, 1967 Po dekle, 1985 Mama, prihajam domov, Deželica sonca in grozdja in še okoli trideset viž,ki jih vsi tako radi poslušamo in prepevamo.
Sledi samo še vožnja skozi znani »Romski« Žabjek, katerega domačini ljubkovalno kličejo Cigansko naselje in že smo v Novem Mestu. Kraj po mojem nima pravega imena. Kako naj bo Novo Mesto, če pa je kraj znan že iz šestega stoletja. Je, to pa moramo priznati, sedmo največje mesto v državi. Tukaj je naš prvi cilj. Obiskali smo znano Frančiškansko knjižnico. Frančiškani so prišli 31. oktobra 1469 v Novo mesto. Iz Bosne so se pred Turki umaknili preko Karlovca in Metlike. Leta 1470 jim je ferentinski škof, kot namestnik oglejskega patriarha, izročil kapelo sv. Lenarta v Novem mestu. 1472 je bil zgrajen samostan. Kapela sv. Lenarta pa je bila posvečena v cerkev. Za izdelavo notranje opreme so skrbeli večinoma frančiškanski bratje sami, saj je v samostanu delovala redovna podobarska delavnica. Dragocenost v knjižnici je znameniti rokopisni gradual (mašna knjiga kornega petja) na pergamentu, ki so ga frančiškani prinesli s seboj. Rokopis je res veličasten, saj meri kar 50,5 cm v dolžino in 35 cm v širino, obsega 142 listov. Vse dragocenosti v knjižnici, skupaj dvajset tisoč knjig, se ne da opisati z besedami. To je treba enostavno videti. Leta 1992 je bil samostan razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena. Samo še zahvala br. patru Janezu Papa za vse, kar nam je pokazal in povedal in že korakamo čez Kandijski most in vstopamo v avtobus ter brzimo mimo nekoč znanega IMV sedaj Revoza, nato nekajkrat zavijemo levo in desno in že smo na Vahti vrh Gorjancev, kjer se prevesimo v Belo Krajino, deželo steljnikov ter belih brez in dobrih ljudi. Martinovanje sredi Belokranjskih vinogradov je vse nekaj drugega, kot Martinovanje sredi naših kranjskogorskih hotelov.
Ko smo prispeli v Radovico, smo se najprej odpravili v bližnjo staro šolo, kjer so nam turistični delavci pripravili reprizo drugega razreda OŠ iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Pravo praznovanje Martinovega, pa je nas čakalo na Kmetiji turizma Bajuk v Radovici, kjer so nam pripravili kosilo v stilu Martinovega ter degustacijo letošnjega vinskega pridelka z Belokranjsko pogačo. Po vrnitvi iz vinske kleti je Andrej, virtuoz na harmoniki vabil na plesišče. Sledil je slikovit prikaz starega belokranjskega običaja, Krst novega vina, nadaljevanje Martinovega je prineslo izbiro vinske kraljice, za čas do naslednjega Martinovanja. Ves čas tega pestrega in prazničnega vzdušja smo si s plesom še dodatno popestrili dan, ko se mošt spremeni v vino. Bilo je tako veselo, da je še harmonikar plesal, je potem vam vse jasno.
Pozno v jesenski večer se vračamo nazaj domov polni vtisov, katere bo potrebno šele urediti in popredalčkati. Mi, pa smo z mislimi že v pripravah za naslednje akcije in drugo leto na drugega Martina.
Vam pa le še pozdrav iz pod Karavank
Predsednik DI:
Jože Zupančič