DIO Kranjska Gora: Razmišljanje o humanosti!

   Mogoče dandanes pri vsej informatiki zgleda, da je v ljudeh več čuta za socialne probleme soljudi, kot nekoč. No, to je po moje varljiv ali celo zavajajoč podatek. Ko se spomnim svojih mladih dni in takratnih ljudi, sem ne samo prepričan ampak tudi dokazno vem, da je bilo za stiske sosedov veliko več razumevanja in konkretne pomoči, kot je danes. V tistih časih ni bilo toliko oportunizma in fovšije v ljudeh, kot jo je danes. Ljudje kar tekmujemo, kdo bo imel več in nastane kar nekaj veselja, ko ugotovimo, da smo prehiteli soseda. Vzrok, zakaj le ta sosed ne more nas dohitevati, nas niti ne zanima.

   Spomnimo se ne tako daleč nazaj ko smo gradili po podeželju hiše, sosedje, sodelavci so kar tekmovali,  kdo bo bolj pomagal in nemalo zamer se je zgodilo, če nisi obvestil kolege, da boš to in to počel doma ali pa šel nekomu pomagat. Danes pomoči niti za denar ne dobiš več, kaj šele da bi ti priskočili na pomoč, ko si pomoči potreben. Malo je temu kriva nova Zakonodaja, ki malodane prepoveduje imeti dobre odnose s sosedi. Drugo pa je prihajanje novih sosedov, ki imajo druge navade in jih nam brez sramu vsiljujejo, naših pa kot da so strupene ne sprejemajo, čeprav so njim ravno te naše navade pomagale, da so se lahko naselili med nami. 

   Razlika med takratnim socialnim čutom in danes je v tem, če takrat nisi imel socialnega čuta za so človeka, soseda ali sodelavca si bil za tiste čase čudak, danes je pa ravno obratno, če pomagaš pomoči potrebnemu te imajo ljudje za čudaka, da ne rečem kaj hujšega izraza.   

  V teh časih pa je veliko vprašanje, sem ali nisem humanitarec, tega odgovora nimam in verjetno ga nikoli ne bom našel? V vseh organizacijah in društvih, ki delujejo v javnem interesu, še posebno pa društva, ki imajo  v nazivu invalid, imajo v svojih programih zapisano, da delujejo humanitarno. Ampak to je le in  zgolj program nekega organiziranega delovanja. Ali se program tudi izvaja, je pa vse odvisno od posameznikov, ki so del te skupine. Tukaj se moram vprašati? Ali imam kot posameznik v sebi tisto, čemur rečemo socialno noto, ali po domače, ali me kaj pretrese ob pogledu na pomoč potrebnega. Če tega pretresa ne začutimo, potem adijo moja humanitarna dejavnost, je humanitarnost le delo za zunanji videz in iskanje koristi v takem delu!  

   Če se malo poglobim v sebe, se moram najprej izprašati: Ali in kdaj sem začutil poslanstvo, da pomagam drugim ljudem? Ali njim pomagam samo zaradi moje zunanje podobe dobrotnika, ali je to moja prava socialna nota, katera me vedno opozarja na humano delovanje, ki je brez trohice oportunizma?

   Sam gledam na to dejavnost z več vidikov. Dvomim, če tukaj lahko naštejem vse možne pomoči, ki se skrivajo v besedi humanitarnost. Samo humanitarnost delim na več smeri, kajti ta ne sme biti usmerjena v samo »reveže«. Kolikokrat, lahko bi rekel velikokrat, so potrebne pomoči tudi ostale ne revne skupine ljudi, živali in narava. Ja narava, to božje stvarjenje, tu je potrebna spoštovanje in humano ravnanje, če ne si ne znam predstavljati naše prihodnosti.   Sama humanitarna dejavnost pa ni samo in zgolj materialna, včasih je v drugih oblikah bolj učinkovita, le prepoznati jo moramo.

   Spominjam se moje začetne humanitarne poti, kot organiziranega člana družbe. Za današnji čas se mi zdi skoraj neverjetno, da v tistih časih nam niso priznali humanitarnosti ali če hočete pomoči potrebnim. Skoraj so nas obtožili spodkopavanje najboljšega socialističnega režima v katerem ni revežev, kajti nikakor nismo mogli dobiti državnega blagoslova, kot humanitarna organizacija.  Samo pravoverne organizacije so lahko delile neko pomoč, čeprav so več kot polovico zbranih sredstev porabile za samo delovanje.

   Tudi sam sem v času osamosvajanja zapadel v neko stanje razočaranosti, ko sem dostikrat videl nehvaležnost prejemnikov pomoči. Poiskati sem moral pomoč, moral sem se nekomu izpovedati in ga vprašati ali ni bolje, da se izklopim iz tega dela družbe. Odgovore sem poiskal pri mojem dobrem znancu in prijatelju župniku Jožetu Milčinoviču, ki je imel za sabo veliko kilometrino izkušenj kot dobrotnik.  Imel pa je tudi veliko trpkih preizkušenj, saj mu je pri njegovi dobroti tedanja oblast na veliko metala polena pod noge. Odgovor je bil kratek in razumljiv. »Če pri svojem poslanstvu v humanitarnosti ne računaš na občasno razočaranje, je bolje, da čim prej zapustiš to delovanje«. Ta odgovor me je postavil na trda realna tla.

   Danes mi kot predsedniku DI velikokrat prav pride citirani odgovor, tako da lahko marsikdaj lažje, nikoli pa ne lahko, prestopim vrženo poleno, ki je padlo pod moje noge zaradi mojih dejanj in dela povezanih z delovanjem DI.

   Zahajam v nekaj, kar nisem imel namena obelodaniti, današnje pisanje namenjam dogodku, ki me je spomnil na mojo prehojeno pot. Namreč, danes v nedeljo 14.06.2015 smo župniku Janezu Šimencu iz Kranjske Gore pomagali z DI organizirati srečanje starejših, bolnih in invalidov. 

   Ne bom zahajal v podrobnosti srečanja, rad bi pa zapisal, kako malo potrebuje osamljen človek, da ga osrečiš. Sprašujem se, kako je možno, da je v taki gneči, ki jo vsakodnevno doživljamo toliko osamljenih ljudi in potrebnih družbe, v kateri potrebujejo samo nekaj spodbudnih besed, da človeka osrečimo. Tu ni potrebno nobenih materialnih dobrin, temveč samo biti človek človeku. Ničesar ni potrebno dajati, pa sta oba presrečna, ta ki je nagovorjeni in oni, ki ga je nagovoril.  

   Ja, taka srečanja so neverjetna izkušnja, na katero v vsej dandanašnji naglici hote ali ne hote pozabljamo. Resnica je v neštetokrat zapisanem stavku, da hitimo drug mimo drugega ne da bi se videli. Kam nas to pelje?, kam smo namenjeni?, zakaj je to tako?, kaj je vplivalo na našo življenjsko pot, da smo tu kjer smo? Odgovorov pa ni, ali pač. Zadnje čase vse večkrat slišim, da moramo spremeniti svoj življenjski slog, če želimo ostati zdravi in dočakati veselo ter zdravo starost. Ali ni to tudi odgovor, da moramo spremeniti svoj slog hoje, drug mimo drugega, da bodimo bolj človeški ter tako drug drugemu sopotnik na njegovi poti in tako bomo skupaj dočakali veselo in srečno starost?

   Naj počasi zaključim moje današnje razmišljanje. Za organizacijo današnjega srečanja sem dolžan izreči veliko zahvalo gospodu župniku Janezu Šimencu ter njegovi ekipi, zahvaliti se moram tudi ljudskim pevkam iz Mojstrane s harmonikarjem Tonetom, gospodinjam, ki so pripravile sladki del priboljškov. Zahvala gre vsem prostovoljcem za opravljeno delo. Hvala vsem udeležencem, kajti brez njih srečanja ne bi bilo. Vsem pa kličem nasvidenje v letu osorej.

   V tem času pa se vsi lepo imejte in se veliko smejte, ker, kot pravi ljudski rek, v smehu je pol zdravja, za ostalo polovico pa skrbi narava.

   Mogoče le še vprašanje. Ali veste zakaj zdravstvo dopušča tako dolge čakalne dobe? Ja saj to pa zagotovo veste, ČAS OZDRAVI VSE!

   V tem smislu časa vas vse lepo pozdravljam.    

Jože Zupančič,

Predsednik DI