Občina po meri invalidov
“Tisti, ki jemljejo, po navadi niso srečni, srečni so tisti, ki dajejo.” (Charles H. Burr)
Čas pred katerim smo,nam postavlja nove izzive. Med nas se je tokrat naselil virus, ki ne izbira kdo smo in kaj smo. Neobičajnost vsakdana in spremembe okoliščinnam postavlja drugačno pot kot smo jo pa vajeni. Ni pomembno ali smo mladi ali starejši, vsak ga lahko dobi. Moramo se zavedati resnosti virusa in svoje življenje prilagoditi novim razmeram. Osebne stike bomo spremenili ali zamenjali s stiki na družbenih omrežjih. V našo zavest vstopa spoznanje, da bo novi koronavirus menjal številna naša ravnanja. Ne zavedamo se kako hudo se je povečala diskriminacija invalidov na številnih področjih. Invalidi se soočajo z veliko večjimi težavami kot drugi. Epidemija je žal povzročila slabosti v zdravstvenem in socialnem varstvu.
Zavedati se moramo, da so invalidi bili, so in bodo vedno med nami. Potrebe teh ljudi so v večini enake kot jih imamo vsi ljudje. V tem procesu je pričakovati vzajemno medsebojno sodelovanje.
V praksi se trudimo upravičiti načelu, da so invalidi upravičeni do enake zaščite človekovih pravic kot vsi ostali ljudje. Invalidom je bil v preteklosti vse prevečkrat onemogočen dostop do tistih temeljnih pravic in svoboščin, ki so bile zagotovljene večini.
Pomembno je, da prisluhnemo invalidom. Velikokrat bi bilo potrebno, da se zamislimo in ne parkiramo na označenem mestu za invalide ali pa, da bi na avtobusu dali prostor in možnost invalidu in pa slepemu pomagamo na stranišče za invalide. Zavedati se moramo, da je invalidov več vrst, da javne površine uporabljajo samo gibalno ovirani. Na področju odpravljanja ovir pri vsakdanjem gibanju in uporabnosti objektov je veliko narejenega a še vedno premalo. Prilagojeni pločniki, vhodi v različne stavbe pa sanitarije so zasluge zvez in društev invalidov. Oni se trudijo in zmagujejo, da je sprejeta ustrezna zakonodaja. Poskušati bomo morali, da se bomo kot javnost bolj zavedali, da je čedalje več invalidov med nami. V šolah se pojavljajo otroci z odločbami, ki jih je že zdaj veliko. Zadevati se moramo, da se temelji začnejo že pri arhitekturi, žal vsi delamo na pamet in niti pomislimo ne na ljudi na vozičku. Če bi jih, bi vedeli, da lahko ima oseba na vozičku tudi cerebralno paralizo, hemiparezo (blaga ali delna šibkost ali izguba moči na eni strani telesa), mišično distrofijo, multiplo sklerozo, okvarjen čut za ravnotežje, sladkorno bolezen in še cel kup drugih reči, ne le paraplegije.
V teh hudih časih nam veliko ob strani stoji Občina Štore. Zelo aktivni so tudi občani, člani različnih društev ter prostovoljci. Občina kot temeljna samoupravna lokalna skupnost namreč občanom med drugim zagotavlja tudi ustrezno, varno okolje za delo in življenje v občini.
Brez skupnega delovanja bi bili invalidi zagotovo v bistveno v slabšem položaju, kot so danes.
Tudi danes, ko se soočamo s povsem neznanim in nenavadnim izzivom, bomo uspeli in si pomagali kot smo si do sedaj. Srčnost, požrtvovalnost, delavnost in solidarnost vse to so vrednote, ki izkazujejo naš narod. Zato se prihodnosti ne bojimo. Težki časi, kot so sedanji, nas učijo in krepijo ter nas vzpodbujajo. Pomembno je, da ohranimo svojo odgovorno držo, spoštovanje drugega in da smo požrtvovalni, v času ki jo je terjala sprememba ustaljenega vsakdana. Složnost in moč, ki jo kažemo v zadnjih tednih, bomo nujno potrebovali tudi naprej. Sigurno se bomo naučili nove realnosti in sobivanja v spremenjenih pogojih, ki bodo ostali, ko se tudi ta del naše zgodovine konča.
Potrebno je, da se zamislimo in pomislimo, kaj je hujše prezir invalidov kakršnega so bili deležni nekoč ali zlagano sočutje do njih in neuporabna pomoč kakšnega so deležni pa danes?
Invalidi so res prikrajšani za mnogo stvari in jim moramo veliko več časa posvetiti, da lahko delujejo na družbenem in osebnem področju. Kljub težavam se prostovoljci hitro odzivajo članom jim prisluhnejo in skušajo pomagati in usmeriti v čim lepši svet. Z invalidnostjo se življenje vsekakor ne konča. Vendar mnogi ne mislijo tako. Invalidnosti ne sprejmejo vsi isto, a pomembno je, da jim omogočimo čim kvalitetnejše življenje in da ne ostanejo sami.
Zavedati se moramo, da smo vsi skupaj kot celota močni toliko, kot je močan naš najšibkejši člen. Naša razvitost se kaže v tem, kako znamo poskrbeti za posameznike in družbene skupine, ki zaradi neke okoliščine nimajo čisto vsega. Invalidnost ne sme biti nekaj o čemer se najraje ne bi pogovarjali. Moramo se z njo soočiti in posledično organizirati družbo na primeren način.
Rebeka Venko
Dragica Mirnik, predsednica MDDI Celje