Maksi in njegov skuter

Oh kako lepo je ob jutranji zarji opazovati brezskrben let ptic. Še lepši občutek je, ko se zaveš, kako srečni smo lahko, da smo zdravi, da imamo ob sebi ljudi, ki jim je mar. Je mar za soobčane, za soljudi, še posebno za tiste, ki jih je narava prikrajšala za možnost samostojnega gibanja. Mar je tudi našemu donatorji Franciju, ki je skrbno poslušal mojo pripoved o fantu, ki je od rojstva oviran v hoji. Ima ljubeča starša, posebno mamo, ki skrbi zanj, mamo, ki ga je naučila prvih besed in še marsikaj, saj ni mogel hoditi v šole. "Nikamor nisem hotela pošiljati mojega Maksija" mi je rekla, "borim se zanj na vseh področjih". Pravi, da bi že z zaprtimi očmi našla pot peš v marsikatero bolnico, tolikokrat je bil na zdravljenju po bolnišnicah. Maksi hodi, vendar težko in s pomočjo. Zelo si je želel električnega skuterja, da bi se lahko malo po mestu potepal. In naš Franci mu je to željo izpolnil.

Maksi živi v občini Krško. Župan in podžupan sta srčna človeka, ki sta takoj izpolnila mojo prošnjo po organizaciji prevoza skuterja do doma Maksijeve družine. Z Davorinom sva se oglasila na občini, kjer smo se z Maksijevo mamo in podžupanom pogovarjali o težavah, ki pestijo družino. Stanovanje ki ga imajo, ima stopnice, ki so velika ovira saj se Maksi iz dneva v dan težje giblje. Podžupan je čutno poslušal mamo, ki je povedala, da se z leti težave glede oviranost v hoji njenega sina stopnjujejo. Leta prinesejo svoje. Verjamem, da bo takoj, ko bo možnost, družini ponujeno primerno stanovanje. Takoj sem začutila, da sem prišla med ljudi, ki jim na občini ni le služba, ampak so sočutno in pripravljeni narediti vse, kar je v njihovih močeh.

Prijazen podžupan je s svojim avtom skuter odpeljal pred blok v katerem Maksijevo družina stanuje. Vsi skupaj smo ga šli obiskati. Njegov nasmeh, njegovo veselje, da smo ga prišli obiskati, je bilo nepopisno. Hitel nam je pripovedovati o njegovih zdravstvenih težavah. Ni mogel verjeti, da je skuter zdaj njegova last. Zahvale so kar deževalo in pozdravi za donatorji Francija tudi. A nekaj, ga pa je skrbelo. Kaj, če mi ga kdo ukrade, je rekel? Njegova vzhičenost in veselje je vsakodnevne bolečine kar potlačilo za trenutek. Joj teta Dragica, vi ne veste, kako sem vesel, je ponavljal. Ja, da mi bo skuhal čaj, če bom kdaj bolna, je ponavljal… 

Kako milo se mi je storilo. Podžupan, Davorin in jaz smo obljubili, da se bomo sedaj, ko smo se bolje spoznali, večkrat srečali. 

Ja, osrečili so me danes taki trenutki. Razmišljala sem o mami, ki se iz dneva v dan bori in pomaga sinu, sinu ki je od rojstva oviran v hoji in hudo bolan. Maksi ni hodil v šolo, mama je bila vse od negovalke, učiteljice, zdravilke in še kaj. Nikamor ga ne dam, je rekla, vse bom naredila, da bo sinu lepše. Ja, verjamem, da mu je sedaj, ob darilu, vsaj za trenutek lepše. Kako malo je potrebno, da nekomu pokažemo da so vredni, da so ljudje, ki jih imamo radi. Hvala g. župan in g. podžupan za vajin posluh in srčnost. Vesela sem, da sem bila danes pri vas tako lepo sprejeta in hvala za vso pomoč.Srčna hvala Franci za donacijo, hvala Davorin, tudi tvoja srčnost je bila danes izkazana. 

Še bomo sodelovali, verjamem. Skupaj znamo več, skupaj zmoremo privabiti smeh na obraze ljudi, ki jim življenje ni bilo naklonjeno. Vredno si je vzeti čas, vredno je poslušati in občudovati let ptic, vredno je biti sočuten človek. 

Hvala vam dobri ljudje.

Dragica Mirnik predsednica MDDI Celje