Potica

Veseli smo,da se lahko spet malo bolj družimo.

Kar zmanjka nam časa in včasih smo aktivni res cel dan. Odločili smo se,da pomagamo ranljivim osebam k lepšemu in prijaznejše dnevu ki nas čaka. Kako malo, res malo je za to veliko akcijo potrebno. Strpnost, prijaznost, besede tolažbe so zastonj, le tak človek moraš biti, da ti je mar. Ja meni in mnogim našim članom je mar. Radi prisluhnemo potrebam in željam članov in če je le mogoče izpolnimo željo. Sploh težji in osamljeni invalidi to potrebujejo.

Želeli so praznično delavnico in ustregli smo jim.

Peka potice je preprosta, pa vendar tako zahtevna, da si izmenjavo receptov in videti v praksi, mnogi želijo.

Že ob osmi uri smo se zbrali in pogovorili o tradiciji peke Velikonočnih dobrot. Vsak je predstavil svojo zgodbo spominov na otroštvo in na čas težkega kmečkega in delavskega življenja, ko so si za praznike le vzeli čas in pekli in pripravljali dobrote.

Pripravili smo testo za vzhajanje in jaz sem morala na radio Štajerski val, da smo z g.Pogačnikom posneli oddajo v kateri se predstavi delo našega društva s povabilom o sodelovanju. Ko sem se vrnila,se je ena potica že ravno pekla, drugi se je pripravljal nadev. Ob raznih nasvetih prisotnih in praktičnih prikazov ni manjkalo prijetnega razvedrila in ocenitve izdelkov. Mentor Zdenko nam je razdelil recepte, da do naslednje delavnice ne pozabimo.

Ob degustaciji smo izvedeli mnogo novega, čeprav imamo vsako leto tako delavnico.

In glej ga zlomka,nihče ni imel domotožja. Še punce, ki jih jaz vozim ne. Tudi naša Mili, ki se približuje 9 križu bi še z veseljem obujala spomine. Ura je bila krepko proti večeru, ko smo se zadovoljni razšli in napovedali kaj kmalu novo delavnico…

In enotni smo bili da so lešnikova, orehova,kokosova Velikonočna potica pripravljena v naši delavnici nekaj posebnega. Narejena z dobro voljo, skupinsko, s toplino in vedenjem, da nas nekaj druži in veseli, še bolj slastna.

Dragica Mirnik, MDDI Celje