Martinovanje v deželi cvička in dobrih ljudi

Dne  9.11.06 smo v DI organizirali še zadnji izlet v letu 2006. Pravzaprav je bilo naše današnje druženje namenjeno  počastitvi svetega Martina, ki po starem izročilu spreminja   mošt v vino.

Naš izlet smo kot vedno pričeli v Ratečah, v nadaljevanju smo po avtobusnih postajališčih do Jesenic pobirali udeležence izleta. Nadaljevali smo mimo Kranja, Ljubljane do Trebnjega. Tu smo se ustavili in ogledali Galerijo naivne umetnosti. -  eksponati vredni ogleda. Ogled človeka prisili, da razmišlja.

    Organizacija same galerije pa je milo rečeno na psu. Za zelo zasoljeno ceno, 630 Sit po osebi, ni organiziranega vodenja po razstavi, ni publikacije, ki bi obiskovalca poučila in opozorila na posamezni eksponat. Gospa, ki nas je pričakala, in odklenila vrata Galerije nima pojma, zakaj je ta zbirka v Trebnjem, kdo je bil pobudnik, da se zbirka zbira in ponuja obiskovalcem, kaj so avtorji posameznih slik hoteli sporočiti  javnosti in še tisoč vprašanj, na katere ni odgovora. Res, pravo razočaranje nad odnosom osebja galerije. Verjetno jim pokriva slab izkupiček občinski proračun, kajti prepričan sem, če so vsi obiskovalci tako razočarani, kot smo bili mi, potem ni nikogar nikoli več nazaj.

   Mogoče samo še to, galerija je v novih lepih prostorih, kar je treba pohvaliti. Pri razporeditvi posameznih eksponatov pa razporejevalec ni imel srečne roke, kot tudi ne načrtovalec prostorov. Dostop je možen samo po številnih stopnicah, dvigala ni. Od naše skupine se jih sedemnajst ni moglo udeležiti ogleda galerije, ker so stopnice prevelika ovira. 

   Razočarani smo odšli po majhnem mestecu Trebnjem in si popravili prvi slab vtis iz galerije. Prijazni trgovci in gostinci, lepo urejen kraj, dobra ponudba kraja nam je vrnila tisto dobro voljo, s katero smo prišli.

   Od tu smo nadaljevali proti Šentrupertu, centru nove male občine, kjer nas je že čakal sedaj že bivši ravnatelj tamkajšnje osnovne šole. Njihova osnovna šola je prava galerija ilustracij znanih slovenskih ilustratorjev. Vso to zbirko je zbral gospod Jože Zupan v času svojega dolgoletnega službovanja v tej šoli. Kakšno nasprotje od trebanjske galerije -  dobra predstavitev eksponatov in njihovih avtorjev. Za popestritev imajo še majhno etnološko zbirko kmečkega orodja in pa ilustracije njihovih osnovnošolcev. Ta skriti zaklad pa popestri še čistoča prostorov, nikjer nobenih smeti, nič popackanih sten, urejene garderobe na stenah.

   Da pa je vse to res spontano in nam, iz industrije turizma, skoraj nerazumljivo, pa pove naslednji podatek. Ves čas našega zadrževanja, cca 1,5 ure v šoli in ob njej, nismo srečali učenko ali učenca, da nas ne bi vljudno pozdravila-l. Prijetno za uho še bolj pa za dušo, ko razmišljaš, da Slovenija ima prihodnost v takih kulturnih sredinah in tistih kulturnih vrednotah, katere smo v nekaterih krajih skoraj pozabili, a jih bomo morali vrniti, če hočemo, da nas bodo drugi cenili. Rad bi se prav posebej zahvalil vodstvu šole, še  posebno pa gospodu Jožetu Zupanu za omogočen ogled skritega zaklada. Vsem učiteljem in učencem pa želim veliko uspehov na poti vzgoje in pridobivanja znanja za jutri.

   Od tu smo se premaknili v center vasi v gostilno Jaklič, kjer smo imeli dogovorjeno, da bomo pomagali spremeniti mošt v vino. Za martinovanje smo si naročili obilno kmečko pojedino, jo dobro zalivali z domačim cvičkom. Da pa ne bi zaužite kalorije spremenili v kile, so tisti, ki se lahko zavrtijo v taktu polke in valčka ob zvokih dobrega ljudskega harmonikarja, kalorije spremenili v potne kapljice. Martinovanje se je zavleklo tja v uro strahov. Da pa ne bo kdo mislil, da je bilo martinovanje dolgočasno, pove že poziv, da, ko sem udeležence spomnil, da je čas, da se odpravimo proti domu, se je slišal dolg vzdih, ja kdaj pa je že minilo toliko časa.

     Ravno še toliko je bilo časa, da sem se v imenu udeležencev gospodinji in gospodarju zahvalil za vso skrb in jima zaklical lahko noč in že smo hiteli proti Ljubljani in do naših domov.  

Udeležba je bila tudi tokrat poln avtobus. Žal smo mnoge  željne Martinovanja morali zavrniti, ker je bil avtobus v enem dnevu poln, pa čeprav smo bili zadnji med organizatorji za Martinovanje. Pred nami so v istem  tednu organizirali podobne Martinove izlete tudi v Ratečah, Podkorenu, Kranjski Gori, Martuljku in Mojstrani.

Po večinskem mnenju udeležencev je bil izlet »Martinovanje v deželi cvička in dobrih ljudi« uspešno organiziran in realiziran, skratka bilo je lepo.

Predsednik DI:

Zupančič Jože