Prvi letošnji izlet društva invalidov Kranjska Gora.
Devetindvajset nas se je odločilo preživeti dan v uživanju in ogledovanju glavnega mesta Republike Slovenije. Ja, prav ste prebrali. Mi s podeželja smo se odločili malo raziskati našo največjo vas.
Program ogleda je imel kar pester in sila zanimiv urnik. Za naš prvi cilj smo si vzeli za prvo tarčo ogled naše zakonodajne hiše Državnega zbora, nadaljevali smo z vzpenjačo in ogledom Ljubljanskega gradu, nakar smo se po vrnitvi z gradu ogledali še staro mestno jedro in na koncu obiskali še mestno tržnico.
Za ogled parlamenta smo se odločili zato, da se malo pobližje spoznamo z njegovim delom in seveda ogledom notranjosti. Po vseh procedurah potrebnih za vstop v hišo demokracije, te so se začele že davno pred samim izletom, smo lahko vstopili. Na tem mestu bi se rad zahvalil gospe Miri Novinc iz DS, ki nam je uredila vse potrebno da smo lahko dosegli cilj. Kot se za tak obisk spodobi so nas varnostniki temeljito pregledali ali mogoče ni kdo pozabil doma pustiti svojega »orožja«.
Po tej proceduri nas je v dvorani Državnega sveta pričakal sam predsednik DS gospod Janez Sušnik Vsakemu je osebno s stiskom roke zaželel prijeten dan. Z opisom dela v DS in nasploh v hiši demokracije nam je razkril marsikaj takega, kar mi oddaljeni od prestolnice nismo nikoli seznanjeni. Moram reči, da smo vse to poslušali z odprtimi usti. Po približno pol urnem druženju s predsednikom DS nas je zaradi obveznosti, ki so ga klicale, prepustil tiskovni predstavnici DZ gospe Gordani Vrabec, katera nas je popeljala po hiši slovenske demokracije.
Med ogledovanjem konferenčnih dvoran in prostorov, potrebnih za delovanje take institucije, je pridno opisovala, kaj pomenijo freske pred vstopom v DZ, kaj pomenijo darila tujih delegacij, ki obiskujejo to hišo. Podučila nas je tudi, kakšne so potrebne procedure za sprejem posameznega Zakona, kako je sestavljen Državni zbor, kdo je kdo v tem zboru, način delovanja in še in še bi lahko našteval. Naš obisk je trajal kar dobri dve uri. Lahko si predstavljate, da smo si ga res temeljito ogledali in spoznali.
Naslednji naš cilj je bil Ljubljanski grad. Po vzponu z vzpenjačo smo si tudi tukaj ogledali in seznanili z zgodovino tega najbolj znanega srednjeveškega gradu pri nas.
In že smo bili zopet ob Ljubljanici, ki ponuja toliko zanimivosti, da si jih ni moč v eni potezi ogledati in spoznati. Za cilj smo si vzeli oglede samo od zunaj. Prva je bila Nad škofijska stolnica, sledil je Robov vodnjak, ki naj bi predstavljal tri slovenske reke, pa mestno hišo Magistrat, Rotovž, Frančiškansko cerkev, spomenik dr Franceta Prešerna in za piko na i še Plečnikove umetnije, ki s Tromostovjem in ribarnico ter urejeno strugo Ljubljanice daje temu predelu poseben pečat. Škoda, da je Ljubljana turistično zaspana, v tem delu je tudi med uslužbenci jezikovni Babilon, kot da sem nekje na Balkanu, ki ne daje prav dobrega počutja domačemu turistu.
Čisto za konec smo si vzeli še čas za ogled tržnice, ki je zadnje čase odmevala po medijih. Naša ugotovitev, da s temi programi , ki so na tržnici vpeljani sedaj Ljubljana ne bo nič izgubila, če jo kar pozidajo ali podkopljejo in zgradijo garažo.
Za napredek tega dela Ljubljane je treba nekaj žrtvovati. Tržnica v tej ponudbi in s temi programi ni velika žrtev.
Od tu smo se podali po Zaloški cesti do gostišča Jurman se dobro podprli in se v poznih popoldanskih urah odpravili proti naši prestolnici Kranjski Gori.
Prepričan sem, da je izlet, ki je bil namenjen kulturnemu udejstvovanju naših invalidov popolnoma uspel. Drugače si ne znam predstavljati izjavo enega od udeležencev, da je do sedaj hodil slep po naši prestolnici, če ne bi vedel, da je bil v Ljubljani bi si mislil, da je bil nekje, kjer še nikoli ni bil.
predsednik DI:
Jože Zupančič