Izlet v Posočje

Na pot smo se odpravili ob sedmih zjutraj iz Mojstrane, nadaljevali po naši dolini do Rateč. Tu smo prestopili državno mejo, nadaljevali do Trbiža si ogledovali kraje, nekoč znano Slovensko Kanalsko dolino, katero počasna a vztrajna asimilacija spreminja v italijansko jezikovno področje. V Slovenijo smo zopet vstopili na Predelu, 1156 m visokem prelazu na južnem pobočju lepega vršaca Mangarta.

Po dveh km za prestopom meje se vidi velika rana v naravi, povzročena z velikim plazom jalovine, ki jo je v tisočletjih narava odložila v obliki melišč in ga pred leti zopet sprožila narava, kot velik blatni plaz, ki je na svoji poti v dolino rušil pred sabo vse, kar je bilo na njegovi poti. Tik na prehodu v ravninski del je plaz odnesel sedem hiš in vse kar je bilo v njih tudi ljudi in živali, ki so ne sluteč v njih spali. Idilično vasico Log pod Mangartom je ta nesreča zaznamovala za večne čase. S skupnimi močmi se v vasico sicer vrača življenj, tudi čas sicer celi rane, a nikoli več ne bo v vasi tako kot je bilo pred nesrečo. Po kratkem postanku in kavici v gostilni Mangart smo nadaljevali proti Bovcu, središču zgornjega Posočja. Za Posočje velja, da kadar lahko našteješ tisočere presenetljivosti, ne veš, katera se ti bo najgloblje vtisnila v srce. So to v skale zarezane škraplje in žlebiči ali nenavadna srečanja alpskega in mediteranskega neba? So to v alpskem svetu edinstvene stavbe ovčjih planin ali ritem jezika domačinov? So to odmevi davne vojne vihre ali šumenje voda? Presežniki so le okvir vsakomur najljubših doživetij – pa naj gre za najmogočnejši slap Boka, katerega smo si med potjo ogledali ali za ostenja z največjo višinsko razliko nad potokom Krajcarica, za najbolj pretresljive oglede linij Soške fronte na Rombonu in vojne predstave v trdnjavi Kluže nad najožjim delom doline Koritnice, o kateri sem govoril izletnikom, ko smo se peljali mimo nje, ali pa preprosto le za najizvirnejše okuse bovške kuhinje, v kateri kraljujejo čompe (krompir) z ovčjim sirom in skuto. Največ posebnosti dežele Bovške predstavljajo zaščitene naravne vrednote. Zaradi načrtnega ohranjanja kulturne krajine pa mnoge etnološke in tehniške, jezikovne in druge posebnosti tod doživite v njihovi pristni, še živi podobi, če povzamem turistični pogled na te kraje.

Naslednji naš cilj je bil Kobarid. Ni ga Slovenca ki ne bi slišal zanj. Kobarid leži na severozahodnem delu Slovenije v Posočju na stičišču alpskega in predalpskega sveta. Kdo ni slišal za Napoleonov most, Tonocov grad, Prazgodovinsko in antično naselbino na Gradiču, Kobariški muzej, ki je odprl svoja vrata 20. oktobra 1990 Kostnica iz prve svetovne vojne je zgrajena na Gradiču okoli cerkve sv. Antona, če naštejem samo udarne točke zame zgodovinsko najlepšea ohranjenega kraja z okolico v Sloveniji.

Naslednji naš cilj je bila idilična vasica Vrsno, rojstni kraj narodnega buditelja, duhovnika in Slovenskega pesnika Simona Gregorčiča (1844*/1906+). Kdo ne pozna pesmi, Ujetega ptica tožba, Človeka nikar, Soči, Nazaj v planinski raj.. Nekatere njegove pesmi so ponarodele. Kar nekaj jih je uglasbil naš dovški župnik Jakob Aljaž. Njegov spomenik, delo Jakoba Savinška stoji v Kobaridu. Pokopan je na gričku pri cerkvici sv. Lovrenca, od koder je lep pogled na reko Sočo, ki jo je Gregorčič povzdignil v narodni simbol.

Svoj pohod smo nadaljevali skozi Tolmin, v kateri občini je najnižji del 180m/n/m Triglavskega narodnega parka. Kraja, slavnega po puntarskih uporih 1713 ter po slavnemu pisatelju iz novejše zgodovine Cirilu Kosmaču. Že smo v Mostu na Soči, kjer smo se v gostilni pri Štefanu podprli z dobrim kosilom.

Po kratkem počitku smo nadaljevali proti Cerknem. Tukaj je tekla zibelka znanega duhovnika in še bolj znanega pisatelja Franceta Bevka (1890*/1970+), kraj slavi tudi po partizanski bolnici Franja in pa po arheološkem najdišču Divje Babe z znano najdbo 50.000 tisoč let stare medvedove kosti v obliki piščalke.

Od tu smo nadaljevali preko občine Gorenja vas in naprej preko Škofje Loke ter Kranja proti naši Zgornje savski dolini.

V pravem pomenu besede smo preživeli prečudovit dan, lepo vreme, prijetna relacija, prijetna družba, vse tako kot se spodobi za lepo doživetje.

Sledil je še klic na svidenje in poziv na srečanja na sledečih akcijah, pohodu do slapa Peričnik in izletu na splavarjenje na Dravo v mesecu juniju.

Tudi jaz vse vas, ki boste brali te vrstice lepo pozdravljam !

Predsednik DI

Jože Zupančič