Obrezovanja drevja v Radencih

Tečaj, obrezovanja drevja je organizirala Zveza delovnih invalidov in je potekal od 15. do 20. marca 2008 v Radencih. Udeležilo se ga je 8 tečajnikov, ki so bili nastanjeni v ZDIS-ovi hiši in trije tečajniki , ki so se vsak dan pripeljali od doma.
Tečajniki smo dobili praktično znanje pravilnega obrezovanja sadnega drevja in vinske trte. Vsadili pa smo tudi nekaj novih jablan.
Namen tečaja pa je tudi druženje invalidov iz vse Slovenije.
Lahko rečemo, da je tečaj uspel, saj smo se kar veliko naučili in bomo lahko svoje znanje prenesli na druge, oziroma ga uporabili doma. Uspelo je tudi druženje. Različni ljudje iz različnih krajev, z različnimi navadami smo preživeli skupaj 5 lepih dni. Vem, da se jih bom vsi še dolgo spominjali in se kdaj pa kdaj nasmehnili izvirnim doživetim sp/galleryominom. Izmenjali smo si naslove in telefonske številke, torej se bomo še poklicali, si pisali in si povedali kaj hudomušnega in zanimivega.

Toda , vrnimo se na čas pred koncem tečaja, ko sem tečajnike v hiši povprašala, kaj jim je bilo najbolj zanimivo, oziroma kaj si bodo najbolj zapomnili, sem dobila naslednje odgovore:
»Najbolj zanimivo mi je bilo, da smo se na stari jablani naučili obrezovati, potem ko je bila jablana že obrezana pa smo jo požagali, ker je menda odslužila svoje.« »Za me je bil najbolj pomemben ogled vinograda (v lastnem interesu smo si šli ogledat privatni vinograd), nasad z 2.500 trtami je star 3 leta in izjemno slabo zaraščen. Trsje je poškodovano, na tistem kraju trsa, kjer je bilo cepljeno in očitna je napaka osebe, ki je cepila trsje, le da prodajalec te napake noče priznati. » Danilo, star trsničar, tudi sam je vrsto let delal s cepljenjem trsja, je bil še posebej zgrožen.
Eden od dveh Jožetov je dejal:« Najbolj mi bo ostalo v spominu, kako ste meni in kolegu Jožefu po starem običaju na predvečer Jožefovega – 19. marca, naredili Ofreh – kar pomeni, tolčenje s pokrovkami z namenom, da se spomnim svojega imena oz. godu. Spomnim se iz mladih let tega običaja, a žal se ga ne držimo več.« Eden izmed dveh Franc-ov je priznal, da se že dolgo ni tako od srca nasmejal in to Danijelu, ki je bil glavni pripovedovalec smešnic. Danijel pa nam je tudi pokazal nekaj svojih izdelkov iz kamna. Po ženini smrti pred 4. –leti je pričel obiskovati Univerzo za tretje življenjsko obdobje – kiparjenje in sedaj oblikuje izdelke iz kamenja, kar mu gre zelo dobro. Drugi Franc je dejal: »Menim, da je bila družba tečajnikov neponovljiva. Obrezovanje bo organizirano verjetno tudi naslednje leto, ampak taka družba, spontana, zabavna in prilagodljiva se ne najde vsako leto.
Torej vsi zadovoljni smo si zaželeli ponovnega srečanja v naslednjem letu in do takrat vse lepo.

Martina Lampret