PESMI FRANCKE LESKOVAR, MDI JESENICE

PROŠNJA LASTOVKE

Tu sem. Na jugu, v kraju prelepem z nizkimi griči,
v družbi prijetni z drugimi ptiči.
Ves dan prepevamo pesem ubrano,
vmes poskrbimo tudi za hrano.

Na vrhu smreke srebrne domujem
zdi se, da že dolgo tukaj kraljujem.
Zdaj se izteka bivanja čas
nikoli ni bilo mi tukaj dolgčas.

Nestrpna postajam, dolžnost me že kliče,
da gnezdece spletam za svoje mladiče.
Kako ga bom pletla, vse vem že na pamet,
od zunaj bo trdno, znotraj pa mehko kot žamet.

Danes še zadnjič zapojemo v zboru,
tam na košato razraščenem boru,
čeprav me skrbi, se že veselim,
jutri ob svitu vsa srečna vzletim.

Nocoj ne bom spala, nocoj bom molila,
da se na sever bom srečno vrnila,
k nebu obračam trudno glavo in prosim:
odpri se nebo, odprite nebesa,
varujte viharja me strašnega besa.
Stvarnik sveta, vodi me varno preko morja,
Čez mesta velika in vrhove gora.

Naroči viharjem naj se umirijo,
reci oblakom naj se razpodijo,
sonce prijetno naj greje mi krila,
daj da se moč bo v njih podvojila.
Nič manj kot morje, me gora skrbi,
ne bom preživela brez pomoči,
visoko v steni orel kraljuje,
daleč naokoli vse nadzoruje,
je velik, močan, hiter in krut.
Angel, če gledaš z nebes ti na mene,
ki ne odrečeš prošnje nobene,
vzemi sedaj med pod svojo perut.
Ponesi me hitro čez vrh zasneženi,
da nežne nožice ne zmrznejo meni,
zdaj sem še zadnjo past srečno prestala,
kdor mi pomagal je, srčna mu hvala.

Ko se bom spuščala onstran v dolino,
v zraku bom vonjala pomladno toplino,
tam na ravnici bom zopet stopila na kopno
in predno zapre nebeško se okno
bom odo zapela,
da sem v rodni kraj srečno prispela.

Tu so doline, vasi, ti kraji so meni poznani,
še sleme poiščem, tisto od lani,
srečna sem tukaj, tu bivajo dobri ljudje,
gnezdece moje pri miru puste.
Veselo jim zjutraj vse do jeseni bom pela,
Zvečer pa, dolgo v noč, bom čisto potiho žgolela.

USAHLI POTOČEK

Oj, potoček ti moj bistri,
bolj počasen kakor hitri,
tam gori v skalovju pod skalo mogočno
privrel si na plan,
da ne toneš v pozabo za večno,
želim opisati tvoj vsakdan.

Strmo si se spuščal na ravnino prostrano,
z drobnim belim peskom posejano.
Brzel si čisto ob strani ravnice,
tam smo se radi otroci igrali,
iz peska delali potice.

Na robu te ravnice te čakal je prepad,
nisi padal čez kot slap,
tesno si se oprijemal skal in oblizal vse vdolbine,
kot da te strah njegove je globine.

Ko zapustil si prepad, še v tolmunčku zaokrožil
in že prišel v sotesko ozko,
tu si pospešeno drsel čez kamenje spolzko.

A na koncu te soteske se nov svet odpre,
dolina zaokrožena z drevesi,
preden gre v zaton, še sonce vanjo se ozre.

Z obeh strani stezica ozka k tebi je speljana,
tik ob tvoji levi strani, kot žamet mehka trata,
na desni bukev je košata,
poleti nama je dajala hlad,
meni se je zdelo, da je večno tu pomlad.

Tu ob tebi v mladih letih sem pogosto se mudila,
dušo svojo ti razkrila, vse skrivnosti moje si sprejel,
ko srce od sreče je igralo, takrat si lepše žuborel.
A ko sta srce in duša me bolela, si solze moje pil
in predno sem od tebe šla, si z lica vse sledi solza izmil.

Vem, najraje bi ostal, a moral si naprej,
samo še čez pobočje
in že te je vzel v naročje
potok Jesenica.

Potem prišel je dan, ko sva se poslovila,
v mislih sem ti obljubila, da bom k tebi prišla.
že pri prvem sem obisku spremembo rahlo opazila,
preveč sem te poznala, da bi struga tvoja lahko karkoli meni skrila.

Zaskrbljena zate, sem te čez nekaj let drugič obiskala,
tokrat sem brez besed ob tebi stala.
Struga je samo še rosna bila,
kot da po strugi tvoje solze zdaj polzijo,
in da komaj čakaš, da se posušijo.
In res: zdaj suho, listja polno tvoje je korito,
zakaj si usahnil, bo ostalo skrito.

Pri srcu me je stisnilo, a sem se zravnala,
dvignila glavó, rekoč: ''Mogoče pa si našel
drugo pot in boš na drugi strani hriba,
spet na dan privrel,
a kot sem te rada imela, te ne bo nihče imel''.